V informacijski tehnologiji izraz upravljanje ranljivosti opisuje proces prepoznavanja in preprečevanja morebitnih groženj zaradi ranljivosti, ki bi ogrozile celovitost sistemov, vmesnikov in podatkov. Različne organizacije razčlenijo proces upravljanja na več korakov, pri čemer se lahko komponente identificiranega procesa razlikujejo. Ne glede na takšne razlike pa ti koraki običajno vključujejo naslednje: opredelitev politike, vzpostavitev okolja, določitev prednostnih nalog, ukrepanje in budnost. Po utelešenju vsakega koraka upravljavcem informacijske tehnologije in varnostnim analitikom nudimo osnovno metodologijo, ki lahko učinkovito prepozna grožnje in ranljivosti, hkrati pa opredeli ukrepe za ublažitev morebitne škode. Objektivno je proces upravljanja razumeti te potencialne grožnje, preden lahko izkoristijo ranljivosti v obeh sistemih in procesih, ki so vključeni v dostop do teh sistemov ali podatkov, ki jih vsebujejo.
Opredelitev politike se nanaša na ugotavljanje, katere ravni varnosti so potrebne za sisteme in podatke v celotni organizaciji. Po vzpostavitvi teh ravni varnosti bo morala organizacija določiti ravni dostopa in nadzora tako sistemov kot podatkov, hkrati pa natančno preslikati te ravni na organizacijske potrebe in hierarhijo. Nato je natančno ocenjevanje varnostnega okolja na podlagi uveljavljenih politik ključnega pomena za učinkovito obvladovanje ranljivosti. To vključuje preizkušanje stanja varnosti, njegovo natančno oceno ter ugotavljanje in sledenje primerov kršitve pravilnika.
Po identifikaciji ranljivosti in groženj mora proces upravljanja ranljivosti natančno dati prednost ogrožujočim dejanjem in varnostnim stanjem. V proces je vključeno dodeljevanje dejavnikov tveganja za vsako ugotovljeno ranljivost. Dajanje prednosti tem dejavnikom glede na vsako tveganje za okolje informacijske tehnologije in organizacijo je bistveno za preprečevanje nesreče. Ko je prioriteta, mora organizacija ukrepati proti ugotovljenim ranljivostim, ne glede na to, ali je povezana z odstranjevanjem kode, spreminjanjem uveljavljenih pravilnikov, krepitvijo takšne politike, posodabljanjem programske opreme ali nameščanjem varnostnih popravkov.
Nenehno spremljanje in obvladovanje ranljivosti sta ključnega pomena za varnost organizacije, zlasti za organizacije, ki se močno zanašajo na informacijsko tehnologijo. Nove ranljivosti se pojavljajo skoraj vsak dan z grožnjami iz različnih virov, tako notranjih kot zunanjih, ki želijo izkoristiti sisteme informacijske tehnologije za pridobitev nepooblaščenega dostopa do podatkov ali celo napad. Zato je stalno vzdrževanje in spremljanje procesa upravljanja ranljivosti ključnega pomena za ublažitev možne škode zaradi takšnih groženj in ranljivosti. Politike in varnostne zahteve se morajo razvijati, da bodo odražale tudi organizacijske potrebe, kar bo zahtevalo nadaljnje ocenjevanje, da se zagotovi, da sta obe usklajeni z organizacijskimi potrebami in poslanstvom organizacije.