Upravljanje z ogljikom je široko zasnovana metoda za zmanjševanje podnebnih sprememb z zmanjšanjem emisij ogljika v ozračje, za katere je znanstveno dokazano, da prispevajo k procesu globalnega segrevanja. Primarni toplogredni plin, ki prispeva k globalnemu segrevanju, je ogljikov dioksid (CO2), pogost stranski produkt industrijskih procesov in izgorevanja fosilnih goriv. Cilj več pristopov k ravnanju z ogljikom je zmanjšati emisije CO2. Nekatere od teh vključujejo finančne spodbude za industrijo za nadgradnjo tehnologije za nadzor onesnaževanja, nacionalno podnebno zakonodajo za regulacijo ravni CO2 in različne globalne tržne pobude, ki jih spodbuja Svetovna banka za izravnavo povečanih stroškov skladnosti za države v razvoju.
Eden od primerov mednarodnega upravljanja ogljika je memorandum o soglasju (MoU) iz leta 2010 med Združenim kraljestvom (Združeno kraljestvo) in Kitajsko, z nadaljnjim odborom za sodelovanje Združenega kraljestva in Kitajske za nizkoogljično sodelovanje in akcijskim načrtom leta 2011. Ta sporazum se osredotoča na o dveh prizadevanjih za zmanjšanje emisij ogljika, ki se štejeta za obojestransko koristna. Prvič, spodbuja razvoj tehnologije z nizkimi emisijami ogljika na Kitajskem, ki jo Združeno kraljestvo pozneje namerava uvoziti za nadgradnjo lastne industrije. Drugič, vključuje izmenjavo ogljikovih dobropisov med Združenim kraljestvom in Kitajsko. Kitajska ima kratkoročno korist s trgovanjem z ogljikom ali delitvijo ogljika, saj svoji industriji na premog, ki proizvaja več CO2, omogoča, da odkupi “kredite” nekaterih industrij Združenega kraljestva, ki proizvajajo manj od dovoljenih emisij CO2.
Zamisel o nadomestilu ogljika in financiranju ogljika med industrijami je bila pogosto kritizirana, da ne zmanjšuje neto proizvodnje CO2, temveč zgolj preklapljanje krivde za najhujše onesnaževalce. Za bolj celovito obravnavo takšnih ugovorov v procesu upravljanja z ogljikom je prišlo do mednarodnega prizadevanja za institucionalizacijo ideje o davku na ogljik. Medtem ko bi bila sodobna industrija obdavčena za svoje emisije ogljika, bi »umazani« industriji dodelili kredit za onesnaževanje, da bi proizvedla CO2 nad želenimi mejami, dokler se ne bi mogla gospodarsko posodobiti. Države v razvoju so poudarile potrebo po tako uravnoteženem pristopu v luči dejstva, da so sodobne države med industrijsko revolucijo poznega 18. stoletja dobile priložnost, da se tudi same industrializirajo na poceni, »umazan« način.
Podnebne spremembe se bodo verjetno še naprej pospeševale, saj se vedno več držav industrializira, da bi dvignili svoj življenjski standard. Upravljanje z ogljikom je nujen proces za nadzor nad onesnaževanjem okolja med temi spremembami na svetovnem trgu. Povečanje mednarodnega sodelovanja za regulacijo emisij ogljika s krediti za ogljik, davkom na ogljik ter spodbujanjem inovacij in pravične zakonodaje je bistvenega pomena za proces upravljanja z ogljikom in dolgoročno varstvo okolja.
SmartAsset.