Vrednost uporabnosti je vrednost, dodeljena naložbi na podlagi pričakovane uspešnosti. Posamezni vlagatelji uporabljajo lastne metode za ugotavljanje uporabne vrednosti potencialnih naložb. Ljudje lahko pridejo do različnih ocen vrednosti uporabnosti, odvisno od tega, kako tehtajo vpleteno spremenljivko, zato lahko ena oseba reče, da je naložba dobra, druga pa ravno nasprotno. Ko razmišljate o novi naložbi, je lahko pomemben del postopka vzeti čas za določitev uporabne vrednosti.
Pri določanju uporabne vrednosti bodoče naložbe sta uravnoteženi dve stvari. Prvi je pričakovani donos. Ljudje lahko uporabijo dane tržne informacije za napovedovanje donosa ali pa se zanesejo na informacije, ki so priložene naložbi. Depozitno potrdilo s štiriodstotno obrestno mero ima na primer jasen pričakovani donos. Ljudje lahko upoštevajo tudi dolžino časa, ki je potreben za zadrževanje naložbe, in katere vrste dejavnikov lahko povzročijo upad pričakovanih donosov.
Nato vlagatelj pogleda pričakovano tveganje. Tveganje lahko različnim vlagateljem pomeni različne stvari. Nekateri vlagatelji se raje lotijo zelo konzervativnega pristopa in čim bolj omejijo svoje tveganje, drugi pa so pripravljeni prevzeti visoko tvegane naložbe, zlasti če so kratkoročne, v zameno za možnost velikega donosa. Različni vlagatelji imajo različno toleranco tveganja, ki jo je treba pretehtati, ko razmišljamo o naložbi, da se odločimo, ali je pričakovani donos vreden tveganja.
S temi informacijami lahko vlagatelj določi vrednost uporabnosti in se odloči, ali je naložba pametna izbira ali ne. Nekdo z nizko toleranco tveganja se lahko odloči za naložbo z nizko donosnostjo in nizkim tveganjem za večino svojega premoženja, medtem ko je vlagatelj z visoko toleranco tveganja morda pripravljen obtežiti portfelj z več tveganimi sredstvi. Njena ali njegova odločitev lahko temelji tudi na dejavnikih, kot so nestanovitnost trga in projekcije.
Vlagatelji lahko delajo in delajo napake, saj prihodnosti ni mogoče popolnoma napovedati. To je treba upoštevati in uravnotežiti tudi pri ocenjevanju potencialnih naložb, da bi ugotovili, ali bodo dobre izbire ali ne. To je eden od razlogov, zakaj vlagatelji čim bolj razpršijo svoje portfelje; mogoče je narediti eno slabo napoved, manj verjetno pa je, da bo naredil 20 slabih napovedi. Tako si lahko vlagatelj privošči izgubo na enem področju portfelja, ker bodo druga področja verjetno preživela nedotaknjena.