Nekateri pravijo, da je ljubezen univerzalni jezik; drugi vztrajajo, da je matematika. Vendar pa doslej v zabeleženi človeški zgodovini ni bil dosežen univerzalni jezik. Nekateri trdijo, da je eden obstajal pred nekaj sto tisoč leti, na zori Homo sapiensa, iz katerega so se razvili vsi različni sodobni jeziki. Druga stran te razprave vztraja, da se je treba pojaviti organsko, kot to počne angleščina, s skupnim interesom za globalno razumevanje in poslovne zadeve.
Ideja o univerzalnem jeziku je bila stoletja predmet jezikoslovnih raziskav in literarnih razmišljanj. Kljub temu lahko rečemo, da ti jeziki obstajajo »univerzalno« le na določenih območjih sveta. Na primer, v državah, kot je Kitajska, ali v celih regijah, kot je Bližnji vzhod, je opazen en sam jezik – mandarinščina in arabščina. Obiskovalci celo teh homogeniziranih regij pa še vedno opažajo razlike v narečju in skladnji, zaradi katerih jeziki še zdaleč niso univerzalni.
Nekatere verske tradicije vsebujejo zgodbe, ki se nanašajo na verovanje v univerzalni jezik, ki je obstajal v prazgodovini. Svetopisemska zgodba o Babilonskem stolpu, na primer, opisuje, kako so si nasprotujoči si jeziki sveta ali »zmeda jezikov« izhajali iz izvirnega jezika, ki sta ga začela Adam in Eva v rajskem vrtu. V indijski brahmanski tradiciji, tako kot v judovsko-krščanskem verovanju, je prišlo do razpršenosti jezikov kot dejanja boga, ki kaznuje. Stari Grki vztrajajo, da je Hermes ustvaril raznolike jezike kot blagor smrtni raznolikosti in uživanju.
Pred nekaj stoletji je bila zamisel o univerzalnem jeziku zasnovana predvsem v interesu trgovine in znanstvenega odkritja. Nemški matematik Gottfried Leibniz in njegov francoski sodobnik René Descartes sta obširno razmišljala o tem, kar je Leibniz opisal kot »characteristica universalis« – matematično sredstvo za izražanje idej prek jezikovnih meja. Čeprav sta sodobni računski račun in analitična geometrija naredila veliko pri standardizaciji kompleksnih idej v »univerzalnem jeziku«, te teme skorajda niso univerzalno razumljene.
Nekateri so poskušali oblikovati lastne univerzalne jezike, kot sta esperanto v poznem 19. stoletju in lojban v poznem 20. stoletju. Oba jezika še vedno obstajata, širijo pa ju jezikoslovne skupine, ki se počasi povečujejo. Čeprav je namen ustvariti tako imenovani mednarodni pomožni jezik, se nobeden ni približal globalnemu sprejetju.
Mnogi menijo, da je angleščina univerzalni jezik bližnje prihodnosti, predvsem zaradi širjenja kapitalizma, v katerem prevladujejo Britanci in Američani, po vsem svetu. Toda v letu 2011 se kitajskega jezika kot prvega jezika uči več ljudi kot angleščine, do leta 2050 pa se bo po podatkih National Geographica prav toliko ljudi učil arabščine, hindujščine in španščine. Morda je najboljša možnost, ki jo ima človeška rasa za univerzalni jezik, ponazorjena z razvojem ameriškega Pentagona super prevajalskega računalnika, ki govori v katerem koli jeziku, ki ga uporabnik mora razumeti.