Sindikalna trgovina je situacija, ko morajo vsi, ki jih zaposli sindikalno podjetje, postati član tega sindikata. To se zgodi, ko je podjetje sklenilo kolektivno pogodbo, o kateri se pogaja sindikat v državi, kjer so sindikalne trgovine zakonite. Čeprav lahko podjetje za to delo najame ljudi, ki niso sindikati, se razume, da se bodo ti posamezniki pridružili sindikatu kot pogoj za njihovo zaposlitev. V krajih, kjer je članstvo v sindikatu neobvezno, se imenuje pravica do dela. Z drugimi besedami, tam imajo pravico delati vsi posamezniki, ne glede na njihovo sindikalno pripadnost.
Klavzula o sindikalni trgovini, ki od vseh delavcev zahteva, da se sčasoma pridružijo sindikatu, je znana tudi kot sindikalna varnostna klavzula. Tisti, ki so zaposleni v sindikatu, se morajo v 30 dneh po zaposlitvi pridružiti sindikatu, ne glede na to, ali se strinjajo z načeli tega sindikata. Druga možnost, ki jo imajo zaposleni, je, da se ne včlanijo v sindikat, vendar sindikatu vseeno plačajo znesek, ki ustreza članarinam. Čeprav jim ni treba sodelovati v sindikalnih dejavnostih, morajo plačati denar in spoštovati morebitne delovne pogodbe ter sodelovati v vseh stavkah. Večina se v tej situaciji odloči za pridružitev, preprosto zato, ker ima potem vsaj glasovalno pravico.
Glavni namen sindikalne trgovine je okrepiti kolektivni pogajalski položaj s preprostim povečanjem števila in zbiranjem denarja s članarinami, če ne drugače. Temelji na teoriji, da več kot ima sindikat, več vpliva ima. To bi moralo dati sindikatu večjo prednost pri pogajanjih v procesu kolektivnih pogajanj.
Koncept sindikalne trgovine se uporablja že od sredine 20. stoletja. Takrat je zakon Taft-Hartley prepovedal zaprto trgovino. V skladu s pravili zaprtih trgovin je moral posameznik biti član sindikata, preden se je lahko zaposlil na delovnem mestu v sindikatu. V nekaterih primerih je to otežilo iskanje zaposlenih, saj je večina članov sindikata že imela zaposlitev. Ko je bil prepovedan, se je koncept sindikalne trgovine oblikoval kot kompromis med spremembo zakonodaje in potrebami sindikatov.
Še leta 2009 je bila razčlenitev med sindikalnimi državami in državami, ki delujejo v okviru politike pravice do dela, nekoliko enakomerna. Politike sindikalnih trgovin so bile v 28 državah, 22 držav pa je imelo pravico do dela. Države sindikatov trdijo, da imajo boljše pogoje za delavce in da lahko zagotovijo boljše koristi. Države s politiko pravice do dela nasprotujejo temu argumentu, češ da so bolje sposobne hitro pritegniti nova delovna mesta in podjetja ter se lažje prilagajati spreminjajočim se potrebam.
SmartAsset.