Art terapija je oblika psihoterapije, ki združuje vizualne umetnosti v zdravljenje. Čeprav so ljudje začeli raziskovati koncept v poznih 1900-ih, je likovna terapija postala formalna disciplina v 1940-ih letih XNUMX. stoletja, ko je vse večje število psihologov in drugih zdravstvenih delavcev spoznalo, da ima umetnost lahko dragoceno mesto v psihiatričnem zdravljenju. Umetniška terapija se izvaja v državah po vsem svetu, pod okriljem organizacij, kot je Ameriška organizacija za umetnostno terapijo (AATA), in relativno enostavno je najti umetniškega terapevta, če želite sami raziskati to zdravljenje.
Ljudje ustvarjamo umetnost že tisoče let in osnovno načelo likovne terapije je, da je ustvarjanje umetnosti samo po sebi opolnomočeno, zdravilno in katarzično. Umetnost se lahko uporablja za izražanje različnih čustev, vključno s čustvi, ki jih bolnik včasih težko izrazi. Z integracijo umetnosti v program zdravljenja upa umetniški terapevt od pacienta pridobiti več informacij, hkrati pa mu pomagati, da se izboljša.
Poleg tega, da se izvaja v zasebni ordinaciji, lahko umetniško terapijo najdemo tudi v bolnišnicah, šolah, zavetiščih za brezdomce in drugih ustanovah z ranljivimi ali čustveno težavnimi populacijami. Z vključevanjem svojih pacientov v ustvarjalni proces likovni terapevti pogosto pri pacientu vzbujajo močna čustva in intenzivno osebno analizo. Medtem ko je proces ustvarjanja vizualne umetnosti katarzični, ustvarja tudi vizualno nagrado in zapis za stranko, ki ji omogoča, da vidi ali začuti težave, na katerih se dela.
Umetnostna terapija ima lahko več oblik. Na splošno ima terapevt predhodno sejo, da se pogovori s pacientom in oceni njegove potrebe. Na likovni seji terapevt zagotovi ustrezna orodja in pripomočke, da lahko pacienti delajo v kiparstvu, slikanju, risbi, pastelu, oglju, kolažu itd. Če ima bolnik okvaro, likovni terapevt prilagodi seanso tej okvari; na primer ljudje brez uporabe rok lahko delajo s posebnimi orodji, ki so zasnovani tako, da jih držijo v ustih ali z nogami.
Pacienta se spodbuja, da ustvari vse, kar se mu zdi, ali pa lahko umetniški terapevt ponudi nekakšno nalogo, o kateri se lahko pogovorita na koncu seje. Različni umetniški terapevti imajo različne pristope; nekateri se na primer lahko vključijo v pogovorno terapijo, medtem ko pacient dela, drugi pa molčijo in sprašujejo ali govorijo, ko umetnik ni v službi. Umetnost pogosto nosi jasna vizualna sporočila, ki so lahko zelo očitna, lahko pa tudi bolj subtilna, raziskovanje subtilnosti pa je ključni del umetniške terapije.
V mnogih državah obstajajo jasne izobraževalne zahteve, ki jih je treba izpolniti, preden lahko nekdo ponudi umetniško terapijo. Te zahteve običajno postavljajo organizacije, kot je AATA, ki se osredotočajo na spodbujanje poklicnih standardov za to disciplino. Terapevti lahko izberejo koncentracije umetniške terapije, kot je delo z otroki ali invalidi, ali pa imajo širši pristop, odvisno od osebnega okusa.