Ultravijolično obsevanje je sterilizacija vode, zraka ali predmetov z uporabo določene valovne dolžine ultravijolične svetlobe. To je običajen način razkuževanja odpadne in pitne vode za hiše in ustanove. Ta metoda dezinfekcije ne povzroči strupenih stranskih produktov, ki bi lahko nastali s kloriranjem vode.
Ultravijolično sevanje ni vidno s prostim očesom in oddaja krajše valovne dolžine kot vidna svetloba. Te valovne dolžine se merijo v nanometrih (nm). Obstaja več različnih vrst ultravijolične svetlobe (UV) in vsaka ima različne valovne dolžine. Sončna svetloba oddaja vse to, vendar je kratkovalovna ultravijolična svetloba (UVC), ki se uporablja pri ultravijolični dezinfekciji, zaščitena z zemeljsko atmosfero. Tako mikroorganizmi proti njej nimajo odpornosti.
Tipičen sistem za UV dezinfekcijo je posebna živosrebrna sijalka iz kremenčevega stekla, ki oddaja valovno dolžino 254 nm, znana kot germicidna svetilka. Največja valovna dolžina, pri kateri se DNK absorbira, je 260 nm. Tako je pri 254 nm DNK mikroorganizmov poškodovana in se ne morejo razmnoževati. To ultravijolično obsevanje jih ne ubije, so pa nepopravljivo poškodovani. Takšen UV sterilizator je učinkovit proti bakterijam, virusom, parazitom, glivam in sporam.
Da bi ultravijolično obsevanje uspešno, mora biti mikroorganizem v neposrednem stiku z UV žarki. Da bi UV čistilec vode deloval, voda ne sme biti motna. Če je motna, jo je treba najprej filtrirati ali obdelati z aktivnim ogljem. Pomembno je, da svetloba ostane močna, zato je vzdrževanje žarnic pomemben del ultravijoličnega sistema. Domače enote morajo imeti alarm, ki opozori, če svetilka ne deluje pravilno.
Glede na zaskrbljenost javnosti glede strupenih stranskih produktov obdelave s klorom se ultravijolično obsevanje pogosteje uporablja za čiščenje vode tako pitne kot odpadne vode. Ena težava je, da v vodi ne ostane nobenih ostankov za nadaljevanje dezinfekcije, potem ko je svetloba prodrla vanjo. Če torej voda po začetnem čiščenju postane kontaminirana, bo ostala onesnažena. Iz tega razloga bi moral biti ultravijolični čistilec vode nameščen blizu mesta končne uporabe, da se zmanjša možnost poznejše kontaminacije. V domačih enotah je ultravijolično obsevanje pogosto zadnji korak v procesu, ki lahko vključuje tudi kakšno drugo obliko zdravljenja, kot je mehčanje vode ali reverzna osmoza.
Ultravijolično obsevanje je še posebej koristno pri čiščenju vode v domovih, ki črpajo oskrbo iz vodnjakov, jezer ali potokov. Ljudje, ki so zaskrbljeni zaradi učinkov klorovih stranskih produktov, običajno razklorirajo svojo vodo in jo po tej obdelavi razkužijo z UV obsevanjem. Komercialne ustanove pogosto lažje uporabljajo UV dezinfekcijski sistem kot kloriranje vode. Na ta način se pogosto dezinficira tudi ustekleničena voda.