Tyndallov učinek se pojavi, ko delci v koloidu ali suspenziji razpršijo svetlobo, ki prehaja skozi. Intenzivnost sipanja je neposredna posledica velikosti koloidnih delcev; ker so približno velikosti ene valovne dolžine svetlobe, je Tyndallov učinek veliko bolj intenziven kot podoben učinek, znan kot Rayleighovo sipanje. Najpogostejša praktična uporaba učinka je odkrivanje koloidov in ultramikroskopskih delcev. Tyndallov učinek se lahko uporablja tudi za zaznavanje svetlobe, ki bi bila sicer nevidna s prostim očesom.
Običajna demonstracija Tyndallovega učinka vključuje ustvarjanje prozornega koloida, kot so tisti na vodni osnovi, znotraj prozornega stekla. Ko svetlobni žarek prehaja skozi steklo, je sam žarek jasno in vidno začrtan znotraj koloida. To je posledica daljših valovnih dolžin, ki prehajajo skozi snov, medtem ko se krajše valovne dolžine svetlobe razpršijo in odbijejo krajšo svetlobo nazaj do gledalca. V nekaterih primerih lahko sipanje spremeni zaznano barvo koloida. Moka, pomešana z vodo, bo na primer modra, če jo pripravimo kot koloid; enak učinek dosežemo pri šarenicah modrookih posameznikov.
Tyndallov učinek se lahko zanesljivo uporablja za odkrivanje koloidov in s tem tudi majhnih delcev znotraj koloidov. Običajni mikroskopi imajo težave pri zajemanju slik delcev, manjših od 0.1 mikrona, zato je težko ugotoviti, ali je določena snov koloid ali prava raztopina ali ne. Če se žarek svetlobe pri prehodu skozi čisto snov razprši, lahko opazovalci potrdijo prisotnost delcev in ugotovijo, da je snov koloid. To načelo je pripeljalo do razvoja ultramikroskopov, ki znanstvenikom omogočajo opazovanje delcev, ki so nevidni tudi s pomočjo tradicionalnega mikroskopa. Isti test se lahko uporabi za zbiranje ideje o velikosti delcev v koloidu in njegovi gostoti.
Učinek se lahko uporabi tudi za zaznavanje nevidne svetlobe. Ker Tyndallov učinek razprši svetlobo krajše valovne dolžine, je mogoče infrardečo svetlobo narediti vidno tako, da jo prehaja skozi koloid. To je mogoče doseči s pihanjem dima ali drugega plinastega koloida na sumljivo območje. Delci bodo razpršili krajše, vidne rdeče valovne dolžine, kar bo opazovalcem omogočilo, da vidijo snop rdeče svetlobe. Žarek bo najbolj viden, če ga gledamo iz kota, pravokotnega na pot svetlobe.