Rizično financiranje je izraz, ki se uporablja za opis porabe virov, ki nastane, ko podjetje med poslovanjem utrpi finančne izgube. Financiranje je povezano z zagotavljanjem virov, ki jih je mogoče uporabiti za izravnavo izgub, kar podjetju omogoča, da obvladuje izgube, ne da bi negativno vplivalo na vsakodnevno delovanje podjetja. Obstaja več različnih načinov upravljanja tveganega financiranja, vključno z oblikovanjem rezerv za tovrstno izdajo, delitvijo tveganja s tretjo osebo ali celo pridobivanjem zavarovanja, ki tveganje dejansko prenese na ponudnika zavarovanja.
Eden najpogostejših načinov upravljanja financiranja tveganja je uporaba zavarovalnega kritja za kritje morebitnih izgub, povezanih z danim poslovnim projektom. Tukaj je ideja, da se tveganje, povezano s podvigom, prenese na ponudnika zavarovanja s sklenitvijo police, ki bo upoštevala zahtevke za odškodnino v primeru, da se s tem projektom zgodijo določeni dogodki. Čeprav je draga, ta vrsta strategije financiranja ponuja prednost, saj vemo, da bodo izgube poravnane, ne da bi bilo treba uporabiti druga sredstva podjetja, tudi če projekt na koncu propade zaradi enega ali več dogodkov, zajetih v pogojih politike.
Podjetje se lahko odloči tudi za interno upravljanje financiranja tveganja z oblikovanjem rezerv sredstev, ki jih je mogoče uporabiti za poravnavo dolgov, povezanih z neuspelim projektom. Ta pristop podjetju učinkovito omogoča, da si zagotovi obliko samozavarovanja. Sredstva se običajno naložijo na nekakšen obrestni račun in so namenjena kot rezervno financiranje za uporabo samo v nujnih primerih. To pomaga ločiti stanje na tem računu od poslovnih sredstev podjetij. V primeru neuspeha zadevnega projekta se lahko sredstva iz te rezerve za nujne primere uporabijo za poravnavo dolga, ne da bi se morali potopiti v splošni sklad poslovanja in morda ogroziti finančno stabilnost podjetja.
Financiranje tveganj je mogoče upravljati tudi s tako imenovanim združevanjem tveganj. Ob predpostavki, da sta v poslovnem podvigu dva ali več partnerjev, se vsak partner strinja, da prevzame odstotek tveganja in ustvari lastne rezerve za obvladovanje tega tveganja. Končni rezultat je, da se nobenemu partnerju ni treba soočiti s poplačilom vseh dolgov, povezanih z neuspelim podvigom, kar posledično pomeni manj možnosti, da bi negativno vplival na finančno blaginjo katerega koli od partnerjev.
SmartAsset.