V najširšem pomenu se izraz »tuji delavec« nanaša na vsako osebo, ki dela ali ima kariero v državi, v kateri ni državljan. Običajno obstajata dve vrsti tujih delavcev: kvalificirani delavci in delavci migranti. Kvalificirani delavci so tisti, ki se kot profesionalci vključijo v tujo družbo. Lahko so zdravniki, odvetniki in poslovneži, ki so uspeli živeti in delati v tujini, vendar ohranijo svoje rojstvo. Delavci migranti ali gastarbajterji pa so tisti, ki vstopijo v državo bodisi sezonsko bodisi za kratek čas in iščejo delo v obrti: med njimi kmetijsko delo, kuhinjsko osebje in gostoljubje.
Različne države označbi “tuji delavec” pripisujejo različne konotacije. “Konvencija Združenih narodov o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov” določa, da sta “tuji delavec” in “delavec migrant” sinonima in si zaslužita enake pravice in pravno zaščito. Vendar konvencije niso ratificirale vse države. V večini krajev obstaja razlika med tujimi delavci, za katere se domneva, da vstopajo v državo zaradi dodane intelektualne vrednosti, in tistimi, za katere se domneva, da vstopajo samo zato, da bi poslali denar domov.
Tuji delavci, ki želijo nadaljevati kariero v tujini, lahko pogosto zaprosijo v skladu z veljavno zakonodajo o priseljevanju, da se razvrstijo kot stalni prebivalci. Stalni prebivalci imajo številne pravice državljanov in se običajno štejejo za dragocene družbenike. Tudi tuji delavci za nedoločen čas imajo v nekaterih okoliščinah pravice. Podjetja z globalnimi uradi včasih začasno premestijo svoje osebje, na primer tako, da vodstvene delavce iz enega nacionalnega urada nadzirajo v drugi. V takih primerih se gostujočemu izvršnemu direktorju običajno odobri delovni vizum za podaljšano bivanje, katerega pogoje določa nacionalna zakonodaja.
Niti Združene države niti Združeno kraljestvo nista pristopili k konvenciji ZN o delavcih migrantih. V teh in drugih državah običajno ločimo med kvalificiranim tujim delavcem in tako imenovanim »nekvalificiranim« delavcem migrantom. Delavci migranti, včasih imenovani tudi gostujoči delavci, so tujci, ki običajno vstopijo v družbo na spodnjih stopnjah. So kmečki delavci, pomočniki v restavracijah in hotelske sobarice; iščejo vsako delo, ki je na voljo, ne samo delo v svojem strokovnem sektorju.
Zlasti za delavce na kmetijah je delo pogosto sezonsko in delavci običajno potujejo od kraja do kraja, potem ko opravijo delo. Medtem ko bo tuji delavec, ki vstopi zaradi kariere, verjetno prinesel svojo družino, lastno zemljo in sodeloval v družbi, je tuji delavec, ki je delavec, pogosto v izolaciji v tujini, nima stalnega dohodka in pogosteje kot ne pošlje skoraj ves zasluženi denar nazaj domov. Delavci migranti običajno niso upravičeni do stalnega prebivališča, včasih pa tudi zakonito ne smejo biti v tuji državi.
Kljub temu se delo tujega delavca migranta pogosto obravnava kot bistveno. V državah, v katerih primanjkuje delovne sile za številne osnovne naloge, delavci migranti opravljajo storitve, ki so potrebne, vendar bi sicer ostale neopravljene. Države, kot so ZDA in Kanada, imajo omejene spodbude za ohranitev storitev tujih delavcev začasnih migrantov. V Evropski uniji prosto gibanje med državami članicami dovoljuje človeško preseljevanje čez meje za kakršno koli delo, začasno ali trajno.