Del družine trobilnih inštrumentov je tuba tako kategorija instrumentov kot skupina glasbil znotraj te kategorije. Kategorija tuba vključuje bariton, evfonij in sousafon ter tubo samo. Med tubami so oštevilčene Bb tenorske tube; tube F, Eb in C ter kontrabas tube BBb (recimo “double B-flat”) in CC (recimo “double C”).
Sodobne tube so inštrumenti brez transponiranja, C in BBb pa se najpogosteje nahajata v orkestralnih nastavitvah, zaradi udobnejšega prsta. Pogosto se uporabljajo za izvajanje starejšega repertoarja, prvotno namenjenega drugim trobilnim glasbilom, kot je ophicleide – predhodnica tube – ali Wagnerjeva tuba.
Vloga tube kot podpornega inštrumenta je dobro znana – pravzaprav tako pogosta, da je nežno parodirana v otroški zgodbi »Tubby the Tuba«, v kateri Tubby končno prepriča druge, da bi mu morali dovoliti igrati melodijo namesto biti odgovoren samo za “oom-pah”. Zgodbo o Tubbyju sta leta 1941 napisala George Kleinsinger in Paul Tripp po navdihu komentarja tubista, ki je izvedel eno od njunih skladb.
Skladatelji, ki pišejo za tubo, morajo upoštevati veliko količino sape, ki je potrebna za igranje tube. Čeprav tubist mirno sedi, je igranje tube iz tega razloga zelo telesna dejavnost. Pomembne so pavze, ki igralcu omogočijo dihanje. Za razliko od drugih trobil tuba redko uporablja utišane zvoke, in ko jih, je običajno potreben ravno nemi. Utišanje je nerodno tako za vstavljanje kot odstranjevanje, skladatelji pa morajo izvajalcu omogočiti dovolj časa, da to lahko stori tiho.
Tube najdemo v koncertnih skupinah, orkestrih, jazzu, Dixielandu, trobilnih zborih in trobilnih kvintetih. Repertoar za solo tubo vključuje Koncert v f-molu Ralpha Vaughana Williamsa, Divertimento za tubo in klavir Carsona P. Coomana in Enchorial Landscape Thomasa L. Reada in je danes bolj pogost kot doslej.
Znani tubisti so Roger Bobo, James Gourlay, Patrick Harrild, Patrick Sheridan, Sam Pilafian. Drugi pomembni tubisti so Jon Sass, François Thuillier, Sérgio Carolino in Harvey Phillips.