Tripasovni radio je oblika radioamaterskega radia. Ne smemo ga zamenjevati s tripasovno tehnologijo, ki jo pogosto najdemo na mobilnih telefonih in napravah GPS. Izraz tripasovni se uporablja v zvezi s tremi različnimi pasovi, v katerih lahko delujejo starejši radijski sprejemniki.
Radio radijski sprejemniki posameznikom omogočajo oddajanje po radijskih valovih z uporabo izbranih frekvenčnih pasov. Ti pasovi so HF, UHF in VHF frekvence. Te tri frekvence so pretežno tiste, ki se uporabljajo pri radiodifuznem oddajanju in pri sprejemanju prenosov do in od drugih uporabnikov radioamaterskega radia.
Vsaka od frekvenc mora imeti radio, ki lahko sprejme ta oddajni signal; sicer, če en uporabnik uporablja HF, ne more slišati oddaj v VHF. S tripasovno tehnologijo lahko radijski sprejemniki oddajajo in sprejemajo oddaje iz vseh treh pasovnih izvorov. Poleg tega je poleg tripasovnega radia na voljo tudi tripasovna antena, ki se uporablja kot primarna sprejemna in oddajna naprava za uporabnika radioamaterskega radia. Brez tripasovne antene in radia, ki bi lahko sprejemala signale z vseh treh frekvenc, je uporabnik omejen glede zmožnosti sprejemnika tako pri oddajanju kot pri sprejemanju signalov.
Tripasovni radijski sprejemniki so od začetka prvih radijskih postaj doživeli pomembne spremembe. Materiala in potrebne opreme je postalo manj. Ročne enote so na voljo celo za sprejem tripasovnih frekvenc. Poleg tega, če je oprema, ki jo uporablja oddajnik, kakovostna, lahko nekdo na drugem koncu sveta zlahka posluša uporabnikove prenose.
Ena od glavnih prednosti tripasovnega radia je, da lahko signale, ki jih pošlje tripasovni radio, sprejme radio z enim signalom v formatu, s katerim je radio združljiv. Z drugimi besedami, če ima nekdo VF radio, lahko sliši signal, ki ga proizvaja tripasovni radio. Signal bo poslan iz tripasovnega pasu v formatu, ki ustreza določenemu sprejemniku. Vsestranskost tripasovnih radijskih signalov tako omogoča vsakomur z ustreznim radijskim sistemom, ki je nastavljen tako, da sprejema in oddaja vsaj eno obliko frekvenčne pasovne širine.
Ne glede na nastavitev, ki jo ima uporabnik, mora uporabnik najprej zaprositi za licenco pri Zvezni komisiji za komunikacije (FCC) za zakonit prenos radiodifuznih frekvenc po vseh vrstah radijskih valov. FCC zaračuna licenco. Vsak uporabnik dobi lastno poimenovanje radijske postaje, ki omogoča identifikacijo postaje, ki se oddaja.