Trgovanje z emisijami ogljika, imenovano tudi zgornja meja in trgovina, je orodje okoljske politike, ki povzroča ekonomske stroške emisij ogljika. Vlada določi ceno za emisije ogljikovega dioksida, podjetja pa morajo nato plačati za količino ogljika, ki ga proizvedejo, kar ustvarja ekonomsko spodbudo, da ne onesnažujejo. V sistemu omejitve in trgovine so vlade določile tudi zgornjo mejo ali mejo, koliko ogljika lahko vsako podjetje odda. Podjetja lahko nato zmanjšajo svoje emisije, da delujejo pod zgornjo mejo, ali pa delujejo nad zgornjo mejo in kupijo pravice do emisij od drugega podjetja. Omejitev in trgovina je tradicionalni model za trgovanje z emisijami ogljika, vendar obstaja tudi alternativni model, imenovan osnovni in kreditni.
Emisije ogljikovega dioksida (CO2) nastanejo, ko se ogljikov dioksid sprošča v ozračje, bodisi naravno ali s človeškimi dejavnostmi, kot je kurjenje fosilnih goriv. Zemlja ima naravne procese, ki odstranjujejo ogljik iz ozračja, tako da naravne emisije ogljika, kot je dihanje živali in rastlin, ne povzročijo neto sprememb v koncentraciji ogljika v ozračju. Emisije ogljika, povezane s človekom, pa so porušile to ravnovesje, tako da se je koncentracija CO2 v ozračju močno povečala od industrijske revolucije v 1700-ih. To ustvarja težavo, ker je ogljikov dioksid toplogredni plin, plin, ki ujame toploto, ko potuje od Zemlje proti vesolju. Če je v ozračju preveč CO2, se bo na Zemlji ujelo preveč toplote, kar bo ustvarilo učinek segrevanja, ki bi lahko imel smrtno nevarne posledice.
Nacionalna uprava Združenih držav za nadzor onesnaževanja zraka je začela trgovati z emisijami ogljika v poznih šestdesetih letih in začela vključevati komponente trgovanja z emisijami v okoljsko politiko ZDA v zakonu o čistem zraku iz leta 1960. Sistem omejevanja in trgovine se je še naprej razvijal v programu kislega dežja Združenih držav in je bil sčasoma uveden v Evropski uniji. Pokritost programov trgovanja z emisijami ogljika se je razširila na številne vire emisij ter sektorje podjetij in vlade.
Glavne komponente, vključene v shemo omejitve in trgovanja, so omejitve, pokritost in spremljanje. Mednarodni, zvezni ali lokalni upravni organ določi zgornjo mejo, določeno količino ogljika, ki jo lahko vir oddaja. Vlada nato odloči o pokritosti ali sektorjih in virih ogljika, ki morajo izpolnjevati to mejo. Da bi zagotovili skladnost s to zgornjo mejo, morajo obstajati tudi sistemi za spremljanje virov, preverjanje in preverjanje poročanja vsakega vira o izpustu ogljika. Viri pa lahko presežejo svoje pravice ali presegajo zgornjo mejo, če so trgovali z drugim virom.
Predstavljajte si, da obstajata dve podjetji, podjetje X in podjetje Y, ki morata upoštevati enake omejitve emisij in cene ogljika. Obe podjetji morata plačati pet dolarjev na enoto proizvodnje ogljika in lahko izpustita le do deset enot na mesec. Podjetje X odda samo osem enot ogljika na mesec, kar mu daje dva dodatna kredita, podjetje Y pa redno odda dvanajst, kar pomeni, da proizvede dve enoti več, kot je dovoljeno. Podjetje X lahko svoja dva neporabljena kredita shrani ali shrani v banko, če v prihodnosti preseže dovoljenje, ali pa svoje kredite proda podjetju, ki oddaja več ogljika, kot je podjetje Y. Podjetje Y lahko te kredite kupi ali lahko zmanjša svojo proizvodnjo ogljika za dve enoti, da je v skladu z zgornjo mejo.
Trgovanje z emisijami zagotavlja, da je skupna proizvodnja ogljika na ali pod zgornjo mejo, tudi če posamezno podjetje sprosti več, kot je dovoljeno. Druga možnost je, da osnovni in kreditni program trgovanja z emisijami ogljika ne omejuje emisij ogljika. Namesto tega viri pridobijo kredite z zmanjšanjem proizvodnje ogljika pod določeno izhodiščno raven. Te kredite lahko nato kupijo podjetja, ki delujejo v okviru programa omejitve in trgovanja, tako da še vedno obstaja gospodarska spodbuda za zmanjšanje proizvodnje ogljika in poudarek na skupnem zmanjšanju emisij. Kritiki pa se pritožujejo, da trgovanje z emisijami ogljika preusmerja motive stran od ohranjanja k dobičku in da zožuje obseg prizadevanj za podnebne spremembe.