Finančna podjetja uporabljajo različne vrste indeksov za sledenje povprečnih donosov na obveznice in druge vrste vrednostnih papirjev ter za sledenje obrestnih mer, ki jih zaračunavajo posojilodajalci za poslovna in potrošniška posojila. Trenutna vrednost indeksa predstavlja povprečno obrestno mero, ki se plača za vrednostne papirje ali posojila, ki kotirajo na določenem indeksu v določenem trenutku. Ekonomisti sledijo indeksom, da bi ocenili splošno zdravje gospodarstva v določeni regiji ali državi.
V mnogih državah so potrošniške hipoteke združene v investicijske sklade; obveznice, vezane na ta sredstva, se prodajo vlagateljem. Tako kot hipoteke so tudi državne obveznice dolžniški vrednostni papirji in vlagatelji primerjajo donos, izplačan na hipotekarne sklade, z donosom, ki se plača na dolgoročne državne obveznice. Na splošno se na vladne subjekte v primerjavi z lastniki stanovanj obravnavajo kot posojilojemalce z nizkim tveganjem. Posledično morajo biti hipotekarne obrestne mere višje od obrestnih mer, ki se plačujejo na državne obveznice; v nasprotnem primeru vlagatelji ne bi imeli nobene spodbude za nakup teh sredstev namesto za nakup državnih dolgov. Posojilodajalci običajno določijo hipotekarne obrestne mere na določeno maržo nad trenutno vrednostjo indeksa indeksov, ki spremljajo obrestne mere domačih državnih obveznic.
Poleg posojil s fiksno obrestno mero na posojila s spremenljivo obrestno mero vpliva tudi trenutna vrednost indeksa različnih indeksov državnih obveznic. Obrestna mera za posojilo s fiksno obrestno mero je odvisna od povprečne obrestne mere obveznice v času izdaje posojila. Pri posojilih s spremenljivo obrestno mero posojilodajalci določijo obrestno mero pri določeni marži na povprečno vrednost indeksa. Ko se indeks obveznic dvigne, se skupaj z njim dvigne tudi obrestna mera posojila, obratno pa se zgodi, ko se obrestne mere obveznic začnejo zniževati. Različni posojilodajalci pregledujejo indekse in spreminjajo obrestne mere za posojila s spremenljivo obrestno mero v mesečnih, letnih ali večletnih intervalih.
Banke običajno plačujejo fiksne obrestne mere za depozitne produkte, nekatere banke pa uporabljajo spremenljive obrestne mere, ki temeljijo na indeksih. Pri izdelkih, kot so potrdila o vlogi (CD), lahko banke plačajo donos, ki je odvisen od trenutne vrednosti indeksa obveznice v času, ko CD doseže zapadlost. Druge finančne institucije donosnost temeljijo na indeksih, ki spremljajo uspešnost borze. Te banke plačujejo mesečne donose, če se določene delnice na določenem indeksu povečajo v vrednosti v določenem časovnem obdobju. Nasprotno pa banke pogosto ne plačajo nič imetnikom depozitov, če vrednostni papirji, ki kotirajo na določenem indeksu, izgubijo vrednost med obdobjem CD.
Ekonomisti uporabljajo indekse državnih obveznic in podobne kazalnike uspešnosti za napovedovanje prihodnjih ravni aktivnosti na stanovanjskem trgu. Če se indeksi obveznic dvignejo, se posojila podražijo in to podraži financiranje stanovanjskih nepremičnin. Poleg tega lahko ta povišanja cen povzročijo inflacijo v celotnem gospodarstvu. Zato lahko ekonomist naredi napoved o prihajajoči recesiji ali gospodarskem razcvetu deloma na podlagi trenutne vrednosti indeksa različnih grafikonov, ki spremljajo uspešnost obveznic in vrednostnih papirjev.