Trdo pravo je izraz, ki se uporablja za opis določene vrste temeljne pravne oblasti, zlasti v mednarodnem pravu. Najlažje ga je mogoče razumeti v primerjavi z njegovim nasprotnikom, mehkim pravom. Zavezujoči in izvršljivi pravni dokumenti, kot so podpisane mednarodne pogodbe in resolucije ZN, so trdo pravo. Nezavezujoče izjave in smernice, ki preprosto navajajo splošno filozofijo in so neizvršljive, razen na sodišču splošnega mnenja, so mehko pravo.
Mednarodno pravo je edinstven pravni forum. Med suverenimi državami ni nobenega vodstvenega organa, ki bi lahko zahteval spoštovanje določenega zakona dežele kot samoumevno. Narodi se morajo med seboj dogovoriti o pravu, ki ga bodo upoštevali v medsebojnih odnosih. Te sporazume, ki so pogosto znani kot razprave ali resolucije, se pogajajo in podpišejo s strani ustreznih političnih oblasti in postanejo instrumenti mednarodnega prava. Mednarodna skupnost je ustanovila sodne organe, kot sta OZN in Svetovno sodišče, katerih naloga je zagotoviti, da države spoštujejo svoje mednarodne pogodbe, ali tvegajo, da jih preostali svet izogne.
Narodi sveta razlikujejo med podpisanimi razpravami in gestami dobre volje. Podpisana pogodba je trd zakon. Preživela bo spreminjanje politične uprave države, dokler država ne odstopi od pogodbe. Izvršljivost je ključna značilnost zavezujočega instrumenta trdega prava, saj bo v njem natančno opredeljene kazni, ki jih je treba oceniti, če stranka odstopi od svojih obveznosti. Izjave solidarnosti in geste dobre volje izražajo filozofijo države, a nič ne preprečuje, da bi država šla v drugo smer, če se politični vetrovi spremenijo.
Morda je najboljši primer dihotomije trdega in mehkega prava mednarodno pravo, ki ureja Evropsko unijo. Kot skupnost suverenih narodov morajo države članice skrbno opredeliti svoje uradne obveznosti. V okolju sodelovanja, ki ga spodbuja unija, pa so se razvila pravila vedenja mehkega prava in splošna načela, ki so izraz povečane prijaznosti med narodi. Nekateri znanstveniki so na ta razvoj pozorni, ker mehko pravo nima pomembnih značilnosti trdega prava, kot so prevzeta obveznost, izvršljivost, enotnost in zmožnost odločanja o tem vprašanju na sodišču. Nekateri menijo, da je najbolje, da so obveznosti države omejene na strogo zakonodajo, ki jo je država uradno ratificirala.