Transpersonalna psihoterapija je veja psihologije, ki poskuša zdraviti duševne motnje in vedenjske težave tako, da na posameznike gleda kot na duhovna bitja ali duše, ki imajo lastnosti in motivacije zunaj našega popolnega razumevanja na normalnem fizičnem področju. Psihologija praviloma uporablja trdno utemeljene tehnike pri spreminjanju vedenja z analizo duševnih stanj in zdravljenjem z zdravili, ki ne zahtevajo priznavanja zavesti onkraj fizičnega sveta. Zaradi tega je transpersonalna psihoterapija edinstvena veja discipline, saj v svojo prakso vključuje prepričanja vseh svetovnih religij. Medtem ko področje transpersonalne psihologije obstaja že od svojega začetka v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, je revidirano zanimanje za New Age in holistične metode zdravljenja duševnih bolezni od leta 1970 povečalo zanimanje za transpersonalno psihoterapijo.
Koristi psihoterapije lahko vključujejo širše spremembe v posameznikovem življenju, ko se uporabijo transpersonalni pristopi, saj metoda poskuša vključiti zdravljenje tistega, kar imenujemo Bistveni jaz. To je celostna definicija posameznika, ki pravi, da je nekdo več kot vsota njegovih fizičnih stanj telesa, duha in okolja, v katerem živi. Medtem ko so cilji psihoterapije na splošno uskladiti posameznika z njegovim ali njenim medosebnim okoljem, tako da lahko oseba normalno deluje v družbi, transpersonalna psihoterapija namesto tega zavzame širše stališče, da posameznikov obstoj presega tisto, kar je takoj očitno.
Veliko koristi psihoterapije z transpersonalne perspektive izhaja iz vzhodnih filozofij, kot sta budizem in jogijske tradicije, ki izvirajo iz Indije. Ti sistemi prepričanj učijo, da so človeška bitja tako fizična kot duhovna entiteta, ki so podvrženi dolgotrajni poti preobrazbe, ki dviguje zavest, ki morda ni vedno v skladu z vsakodnevno realnostjo. Praksa tradicionalne psihologije je zato lahko v nasprotju s transpersonalnim pristopom, če vključuje tradicionalne metode kondicioniranja v primerjavi z metodami ozaveščanja, ki so temeljne za transpersonalno psihoterapijo.
Kjer se tradicionalna terapija osredotoča na znanstveno utemeljen pogled na vzroke in posledice duševnih stanj, transpersonalni pristop gleda na zavest v smislu energijskih stanj. To daje področju transpersonalne psihoterapije širši nabor metod in tehnik, med katerimi lahko izbiramo pri svetovanju posameznikom. Njegov poudarek je na razliki med tem, kdo so posamezniki v družbi naučili verjeti, da so, in kdo v resnici so ali bi lahko postali. Zaradi večjega obsega transpersonalni pristop upošteva predpostavke, ki izhajajo iz številnih religij, kot je nagon za vse posameznike, da iščejo končno resnico in svobodo ter najdejo obstoj onkraj omejitev lastnega ega.
Med vrste psihoterapije, ki jih transpersonalni pristop pogosto vključuje v svojo prakso, so hipnoza, ki se uporablja v tradicionalni psihoterapiji; Meridian Tapping, ki vključuje več različnih oblik energijske terapije, kot sta akupunktura in terapija miselnega polja (TFT); in transcendentalno meditacijo. Ključno za uporabo vseh teh metod, ko jih vodi terapevt ali izvajalec holistične medicine, je v transpersonalni psihoterapiji razumevanje, da sta terapevt in klient enaka. To je bistveno, saj premisa za takšno terapijo temelji na ideji Carla Junga o kolektivnem nezavednem ali konceptu, da so na ravni čiste zavesti vsa bitja združena v eno, kjer je presoja nepomembna in mora biti empatija temelj vseh interakcij.