Mednarodna fonetična abeceda (IPA) je sistem simbolov, ki predstavlja zvoke, ki jih najdemo v različnih jezikih sveta. Transkripcija IPA je torej metoda dokumentiranja izgovorjave v katerem koli jeziku z uporabo mednarodno sprejetega pisnega sistema, IPA pa je najvidnejša in najstarejša od vseh splošno sprejetih fonetičnih abeced. V poznih 1800-ih ga je ustvarilo in prvič objavilo združenje Phonétique Internationale (Mednarodno fonetično združenje). Scenarij, uporabljen v izvirnem IPA, je temeljil na scenariju, ki sta ga leta 1847 ustvarila Isaac Pitman in Henry Ellis.
Sistem transkripcije IPA ima veliko uporab. V mnogih slovarjih se za predstavljanje izgovorjave uporablja transkripcija IPA. Pogosto se uporablja tudi za poučevanje izgovorjave za učence drugega jezika in za prepis govorjenega gradiva v jezikih, ki nimajo uveljavljenih sistemov pisanja. Transkripcija IPA je pomembno orodje, saj omogoča vsaki osebi, ki pozna IPA, da prepiše kateri koli jezik, ne glede na predhodno izpostavljenost. Postopek IPA transkripcije je preprost.
Najprej se mora prepisovalec seznaniti s tem, kako prepoznati in proizvesti zvoke v IPA. Sposobnost prepoznavanja mesta in načina artikulacije v zvokih omogoča prepisovalcu, da zapiše zvoke in besede v okviru IPA in tako ustvari natančno IPA transkripcijo. Ko so zvoki prepisani na ta način, lahko drugi dosledno berejo in ocenjujejo informacije.
Kjer je to primerno in mogoče, simboli v mednarodni fonetični abecedi v bistvu ustrezajo črkam in zvokom latinske abecede. Ko naletimo na zvoke, ki ne sodijo v shemo latinske abecede, se uporabi razmeroma intuitiven simbol. Simboli so pogosto izposojeni iz sprejemljivo stabilnega in dobro znanega pravopisa, kot je grščina.
Mednarodna fonetična abeceda vsebuje razdelek za samoglasnike, ki jih opredeljuje glede na višino jezika v ustih in glede na to, kako daleč nazaj ali naprej je jezik v ustih. Soglasniki v IPA so razdeljeni v pet širokih kategorij, od katerih je vsaka dodatno razdeljena glede na kraj artikulacije, z drugimi besedami, kje v ustih nastaja zvok. Način artikulacije ali vrsta zvoka, ki se proizvaja, je v mednarodni fonetični abecedi predstavljena na devet načinov. Poleg običajnih soglasnikov in samoglasnikov so v IPA zastopani tudi drugi zvoki; nepljučni soglasniki, sočlenjeni soglasniki in afrikati ter diakritični znaki imajo svoje mesto tudi v IPA.
SmartAsset.