Transaktivni spomin je medsebojno odvisna oblika spomina, ki združuje individualni priklic s sistematičnim skupinskim priklicem. Pogosto vključuje več ljudi v skupini, ki si zapomnijo različne vidike informacij, ki skupaj povzemajo popoln spomin. Transaktivni spomin je nasprotje neodvisnemu spominu, ki se opira na eno osebo, ki zagotavlja popoln odpoklic.
Koren besede “transactive” vključuje latinsko predpono “trans”, ki pomeni “čez” ali “skozi”, s čimer poudarja, da je transaktivni spomin ekspanzivna dejavnost, ki se izvaja v več umih v nasprotju z enim umom. Na primer, družina, ki se spominja desetletja starega poletnega piknika ali družinskega srečanja, se lahko zanese na sorojence, bratrance, stare starše in tete, da združijo vse zgodbe in situacije tistega dne. Vsota teh raznolikih spominov, zbranih iz razširjenih virov, bi bila izraz transaktivnega spomina.
Skupina, ki sodeluje v transaktivnem spominu, je lahko tako majhna kot dve osebi, v socioloških krogih znana kot »diada«, ali pa velika kot družba z več sto ali tisoč ljudmi. To vrsto pomnilnika je mogoče uporabiti v podjetju ali vladi za izboljšanje učinkovitosti. V osebnih odnosih in družbenih skupinah se lahko transaktivni odpoklic izkaže za dragoceno orodje za povezovanje, ne glede na to, ali se uporablja spontano in neformalno ali kot izmišljeno shranjevanje zgodovine, folklore in zgodb o dediščini.
Pri raziskovanju transaktivnega spomina lahko psihologi preučijo intimnost v odnosih in kako se misli ene osebe povezujejo z ali dopolnjujejo misli druge. Študija transaktivnega priklica vključuje analizo, kako se deli informacij obdelajo in shranijo v človeških možganih in kako možgani povezujejo različne dele podatkov, da ustvarijo shemo. Psihologi in sociologi, ki preiskujejo transaktivni spomin, prav tako poskušajo razumeti, kako je mogoče učinkovito dostopati do teh shranjenih spominov za uporabo v prihodnosti.
Raziskovalci na splošno priznavajo, da učinkovit transaktivni spomin temelji na vseh treh delih pomnilniškega sistema in ne le na skupinskem priklicu. Celoten pomnilniški sistem je sestavljen iz posameznega pomnilnika, zunanjega pomnilnika in transaktivnega pomnilnika. Individualni pomnilnik je razdeljen na tri faze: kodiranje, shranjevanje informacij in iskanje informacij. Nanj močno vplivajo človekove spominske sposobnosti, spontane ali namerne povezave med deli informacij, ko se spomin shranjuje, in prisotnost nepovezanih podrobnosti, ki so shranjene z nepovezanimi informacijami. Vse to prispeva k uspehu ali neuspehu posameznega spomina – in na koncu vsakega transaktivnega priklica, ki se zanaša na zbiranje posameznikov.
Zunanji pomnilnik se nanaša na shranjevanje podatkov in dogodkov zunaj človeških možganov. Ljudje, ki zapisujejo podrobnosti o dogodkih v dnevnike, v beležke ali v računalnik, ustvarjajo zunanji pomnilnik. Fotografije, video posnetki, glasba in druge oblike umetnosti, kot so slike, se lahko uporabljajo tudi za kapsuliranje spominov. Celo seznami živil, telefonski seznami in urniki hranijo podrobnosti kot del zunanjega pomnilnika. Zunanji pomnilniki so kot računalniške varnostne kopije; zagotavljajo spodbude človeškim možganom, da se spomnijo dogodkov, ki jih ni mogoče v celoti priklicati samo z umom.
Da bi transaktivno spominjanje delovalo, se zanaša na uspeh tako individualnih kot zunanjih spominov. Kodiranje, shranjevanje in dostop do transaktivnega pomnilnika so bolj premišljeni in načrtovani. Za kodiranje lahko skupina uradno razpravlja o tem, katere informacije se mora celotna skupina spomniti in kdo bo odgovoren za zapomnitev različnih vidikov informacij. V podjetju lahko šef dodeli določene ljudi, da si zapomnijo datume, e-poštne naslove in naloge, ki jih je treba opraviti. Način shranjevanja se lahko načrtuje tudi z uporabo kombinacije zunanjega pomnilnika in ljudi z odličnimi metaspominskimi veščinami.
New age spiritualisti koncept transaktivnega spominjanja sestavljajo dlje, saj verjamejo, da je sestavljen iz zunanjega spomina, shranjenega v kozmosu in na voljo vsakemu človeku, ki lahko dostopa do skupine ali univerzalnega uma. Verjamejo, da ta univerzalni um deluje kot nekakšno vsevedno podatkovno središče, v katerem lahko ljudje dobijo podrobnosti o preteklih življenjih, božanskem znanju in morda celo prihodnosti. Transaktivni odpoklic kot duhovno orodje je kontroverzna trditev, ki nakazuje, da lahko ljudje črpajo iz informacij ali idej, ki izvirajo izven njihovih lastnih izkušenj.