Tragični protagonist je lik, obsojen na nesrečen konec. So glavni junaki drame, romana, filma ali glasbe in so včasih znani kot tragični junak. Zgodbe, v katerih nastopajo, se imenujejo tragedije in so v klasičnem grškem smislu drame nasprotja komedijam, ker tragični junak nima dobrega konca. Primeri so Hamlet, Orest in Romeo in Julija.
Protagonist je lik, ki je glavni del zgodbe. Glavni zaplet zgodbe se vrti okoli tega lika in on ali ona ima največji vpliv na izid zgodbe. Protagonisti so bodisi pometani v dogodkih, ki jih ne morejo nadzorovati, ali pa neposredno prispevajo k njihovi usodi. Protagonisti so glavni junaki v vsaki zgodbi, od romana do stripa ali od Shakespearove igre do opere. Glavni nasprotnik protagonista je antagonist; vloga slednjega je ustvarjanje ovir za protagonista.
Grški misleci, kot je Aristotel, so verjeli, da obstajata samo dve vrsti zgodb: komedija in tragedija. Komedija je imela srečen konec, tragedija pa žalosten. Odločitev, ali je zgodba ena ali druga, je odvisna od izida glavnega junaka in ne vseh ostalih skupaj. To verjetno pojasnjuje, zakaj je bil uporabljen izraz tragedija, saj v starogrščini pomeni »kozja pesem«, izid za kozo pa je bil le redkokdaj dober.
Končni izid za tragičnega protagonista ne sme biti tako moteč kot pri kozi. Vendar je pogosto. Smrt je največja tragedija poleg izgube statusa, bogastva, svobode in dostojanstva. Tragični protagonist je lahko tragičen tudi zaradi zapravljanja svojih talentov in virov ali zaradi tega, ker pusti občutek, kaj bi lahko bilo, če bi dosegel svoj potencial. Za Aristotela je treba tragičnega protagonista in njegovo tragedijo predstaviti kot dramo ali igro in ne kot pripoved, kot jo najdemo v romanu.
Aristotel je navedel štiri grške značilnosti tragičnega junaka: plemstvo, hamartia, peripetija in anagnorisis. Prvič, lik mora imeti nekaj plemenitosti in modrosti, čeprav ga to ne reši. Druga je hamartia, tragična napaka ali napaka v značaju, ki vodi v njegov ali njen propad. Tretja je peripetia, preobrat bogastva, ki ga je povzročila hamartia. Četrti je anagnorizis, odkritje ali razsvetljenje o osebni usodi in vlogi lastnih pomanjkljivosti protagonista.
Ključne primere tragičnega protagonista najdemo v klasičnih in srednjeveških dramskih delih. Sem spadajo dela Williama Shakespeara, kot sta “Hamlet” in “Othello”. Primere najdemo tudi v Eshilovi “Oresteji” in Sofoklejevi “Antigoni”.