Slovničarji uporabljajo izraz akuzativ absolutni za opis posebne konstrukcije v nekaterih jezikih. V nekem smislu je klavzula, ki ne more stati sama in ima malo ali nič pomena, razen če je vzeta s preostankom stavka. Zgrajena v tožilniku, se najpogosteje pojavlja kot samostalnik ali zaimek, ki je povezan s predikatom in nima končnega glagola. Tožilni absolut se pojavlja v grški, latinski in pogovorni angleški slovnici, vendar je še posebej pomemben v sodobni nemški slovnici. Razumevanje, kaj pomenita absolutna konstrukcija in tožilni primer, lahko pomaga razložiti to posebno slovnično konstrukcijo.
Absolutna konstrukcija ni slovnično povezana s stavčnim subjektom in predikatom in je logični del stavka samo s kontekstom. To lahko povzroči, da je podoben bingljajočemu deležniku, a medtem ko namerava bingljajoči deležnik opisati ali spremeniti samostalnik, absolutna konstrukcija ne. Akuzativ se v angleščini imenuje tudi objektivni primer; velja za samostalnike in zaimke, ki so predmet stavka, neposrednega ali posrednega. Nekateri slovničarji opisujejo tožilnik kot padež, na katerega kaže preostali del stavka, saj pojasnjuje, koga ali kaj prejme glagolsko dejanje.
Tožilni absolut je tvorjen s samostalnikom ali zaimkom v tožilniku in postavljen v absolutno konstrukcijo brez končnega glagola. Končni glagoli so tradicionalni akcijski glagoli, kot sta tek ali ples; Nekončni glagoli so tisti, ki zahtevajo, da ima neposredni predmet smisel, na primer biti, imeti ali kupiti. Angleški primer absolutnega tožilnika je prisoten v stavku: »Him being my brother, I loaned him the money«, kjer »him being my brother« vključuje nekončni glagol in zaimek v tožilnem primeru.
V nemški slovnici se tožilni absolut običajno uporablja s samostalniško besedno zvezo. Ko se uporablja na ta način, konstrukcija opisuje nekaj, kar se nanaša na predmet. Na primer, stavek “Dežnik v roki, vstopil je v trgovino” vključuje tožilni absolutni “dežnik v roki”, ki označuje, da subjekt, “on” drži dežnik. Nemščina še vedno uporablja tožilni primer s stavčnimi predmeti, na katere subjekti delujejo, vendar ne uporablja absolutnih konstrukcij na način, kot to počne angleščina. Tako v angleščini kot v nemščini pa absolut tožilnika še vedno nima neposredne slovnične povezave s preostalim delom stavka in zato sam po sebi ni smiseln.