Aminoglikozidi so skupek antibiotikov, ki se pogosto uporabljajo. Čeprav so posamezna zdravila v določenih situacijah koristna, ima razred kot celota vrsto stranskih učinkov, ki so lahko potencialno nevarni; izraz za te resne neželene učinke je “toksičnost aminoglikozidov”. Zdravila lahko prizadenejo bolnikovo delovanje ledvic in sluh, posledična poškodba pa je lahko trajna.
Antibiotiki so zdravila, ki lahko ubijejo bakterije in so koristno zdravljenje bakterijskih okužb. Posamezni antibiotiki so lahko povezani po strukturi in načinu delovanja, znanstveniki pa ta zdravila razvrščajo v razrede. aminoglikozidi so ena takih skupin in vključujejo zdravila, kot so gentamicin, neomicin in kanamicin. Ker ima vsako zdravilo v skupini podobne mehanizme delovanja, imajo običajno enake stranske učinke v telesu.
Na splošno se vsaka zdravstvena težava, ki nastane kot posledica uporabe zdravila, imenuje stranski učinek. Če neželeni učinek vključuje resno poškodbo organa, se lahko neželeni učinek imenuje toksični učinek. Toksičnost aminoglikozidov običajno prizadene ledvice ali ušesa, učinki na ušesa pa so bolj verjetno trajni kot učinki na ledvice.
Kadar zdravljenje z aminoglikozidi negativno vpliva na ledvice, telo ne odstrani zadostne količine odpadnih snovi iz krvi. Kar 10 % ljudi, ki jemljejo aminoglikozid, razvije težave z ledvicami; visoki odmerki, dolgi tečaji zdravljenja in naraščajoča starost bolnika povečujejo verjetnost tega. Poškodba ušes, ki je tehnično znana kot ototoksičnost, se pojavi pri približno enakem odstotku ljudi in ima enake dejavnike tveganja.
Nekatere genetske mutacije lahko ogrožajo osebo bolj kot druge za razvoj oblike poškodbe ušes zaradi toksičnosti aminoglikozidov. Jemanje drugih antibiotikov, kot so vankomicin, amfotericin B in ciklosporin, prav tako poveča tveganje za toksičnost aminoglikozidov, ljudje, ki že imajo ledvično bolezen, pa so bolj dovzetni. Tveganje je večje tudi, če je bolnik predhodno jemal aminoglikozidne zdravila.
Zdravstveno zdravljenje lahko pri nekaterih ljudeh odpravi poškodbe ledvic, vendar so koristi manj dosegljive z ototoksičnostjo. Toksičnost aminoglikozidov je zato pomemben stranski učinek aminoglikozidnih zdravil. Poleg tega lahko antibiotiki v tej skupini poslabšajo tudi ljudi z mišičnimi boleznimi, kot je miastenija gravis, in lahko upočasnijo okrevanje po anestetikih, kot sta sukcinilholin ali kurare. Zdravnik mora ta tveganja uravnotežiti s potencialnim tveganjem za poslabšanje okužbe, ko se odloča, kakšno zdravljenje bo dal bolniku.