Točka prisotnosti, pogosto imenovana POP, je fizična lokacija, kjer dve ali več vrst komunikacijskih naprav vzpostavita povezavo. Tradicionalni primer točke prisotnosti je lokalno telefonsko stikalo, ki deluje kot povezovalna naprava med lokalnimi telefonskimi linijami in storitvami na dolge razdalje. V zadnjih letih se izraz uporablja za povezovalne točke med uporabniki in internetom ter med uporabniki in brezžičnimi napravami.
V vseh svojih inkarnacijah točka prisotnosti zagotavlja potrebno povezavo, ki omogoča izmenjavo komunikacijskih funkcij. Z lokalnim telefonskim stikalom POP omogoča končnim uporabnikom, da sprožijo telefonski klic, pri čemer se signal usmerja skozi lokalno telefonsko stikalo in skoči na povezavo na dolge razdalje do tega lokalnega stikala. Zahvaljujoč POP signal lahko doseže cilj, kjer povratni signal potrdi uspešno povezavo in omogoči govorno komunikacijo.
S prihodom interneta se je točka prisotnosti identificirala s stikali in usmerjevalniki, ki so uporabnikom omogočili vzpostavitev povezave s svetovnim spletom. Z uporabo obstoječe digitalne telefonske tehnologije je bilo mogoče ustvariti to povezavo na skoraj enak način kot vzpostavitev standardnega telefonskega klica. Razlika je bila v vrsti podatkov, ki so bili pretvorjeni in preneseni prek POP. Sčasoma so izboljšave tehnologije omogočile, da POP obdeluje vedno večjo količino podatkov, kar je vodilo k razvoju današnjih zmogljivosti visoke hitrosti komunikacije.
Na tej poti je nastal koncept brezžične točke prisotnosti. Zgodnje brezžične metode so uporabnikom mobilnih telefonov omogočile komunikacijo z napravami, ki so bile sposobne prevesti satelitski ali radijski signal v obliko, ki jo je mogoče razumeti s standardnim telefonskim stikalom. To je uporabnikom mobilnih telefonov omogočilo klicanje ljudi s stacionarnih telefonov in obratno. Isti splošni princip se je v zadnjih letih razširil in omogočil inovacije, kot je Voice over Internet Protocol, ki učinkovito pretvarja standardni zvočni prenos v podatkovni tok, nato pa pretvarja tok nazaj v digitalni telefonski signal na točki prisotnosti blizu točke odpovedi.
Tipična nastavitev za katero koli vrsto točke prisotnosti bo vključevala kombinacijo usmerjevalnikov, strežnikov, relejev okvirjev, digitalnih in analognih agregatorjev ter različnih vrst telefonskih stikal, vključno z brezžično opremo. Ta kombinacija omogoča sprejem vseh vrst elektronskih signalov na POP, pretvorbo v ustrezen format, nato pa usmerjanje do točke zaključka. Da bi to dosegli, bodo tudi manjše skupnosti verjetno imele na desetine, če ne na stotine POP-jev, ki uporabnikom omogočajo uživanje v vsem, od učinkovite lokalne telefonske storitve do brezžične mednarodne izmenjave glasu in podatkov.