Time Line Therapy® je terapevtski proces, v katerem se uporabljajo različne tehnike za spremembo nezavednega programiranja, ki lahko spremeni negativne vedenjske navade. Postopek je leta 1988 uvedel dr. Tad James z izdajo svoje knjige “Time Line Therapy® and the Basis of Personality”. James pravi, da proces temelji na zgodnji psihiatrični filozofiji, pri čemer navaja dela ameriškega psihologa in filozofa Williama Jamesa ter njegovo delo o definiranju linearnega spomina. Izvaja tudi zaključke iz študij hipnoterapije pri zdravljenju psihiatričnih stanj. Časovno črto, kot se odraža v Time Line Therapy®, lahko razumemo kot model delovanja človeškega uma. Predstavlja, kako oseba shranjuje spomine na pomembne dogodke v svojem življenju iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Potencialne koristi terapije vključujejo zmožnost sproščanja negativnih čustev, ki so povezana z dogodki iz preteklega življenja, in posledično zmožnost popolnejšega obstoja v sedanjem trenutku. Uporabljali so ga za zdravljenje različnih motenj v spektru anksioznosti, depresije in drugih kroničnih bolezni. Proces se začne z namenom, da se bolnik na podlagi preteklih izkušenj nauči vzdržati reagiranja na sedanjo situacijo ali dilemo. Pacienta naučijo najti temeljni vzrok dileme in svojo čustveno reakcijo nanjo, kar prepriča podzavest, da problem preuči na drugačen način. Odpravljanje neupravičenih negativnih reakcij na trenutne situacije lahko zmanjša anksioznost, depresijo in druge psihiatrične simptome.
Postopek ponovnega izumljanja časovne črte je oseben in zaseben za pacienta. Pogosto zdravnik pacienta le pouči o tem, kako proces deluje, pri čemer se trudi, da ne bo previsok v odnosu do pacientove osebne izkušnje. Tipična seja Time Line Therapy® je kratka, včasih le nekaj minut. Pacienta spodbujamo, da nadaljuje z delom z zdravnikom, dokler ne občuti občutnega olajšanja čustvene stiske. Ob koncu seanse naj bi pacient spremenil filtre, po katerih vidi svet.
Filozofija Time Line Therapy® pravi, da dokler bolnik ne sprosti večine shranjenih negativnih čustev, bo še naprej doživljal negativne psihiatrične simptome. Prav ta shranjena čustva naj bi povzročala večino čustvenega trpljenja in nezadovoljstva. Terapija se uspešno uporablja v povezavi z bolj tradicionalnimi psihiatričnimi aplikacijami.