Tiho znanje je koncept, ki je bil prvotno razvit v filozofiji, ki je ena od osnovnih predpostavk tako imenovane teorije vednosti. V teoriji vednosti obstajata dve temeljni vrsti znanja, ki bi ju lahko imel posameznik: eksplicitno in tiho. Eksplicitno znanje je znanje, ki ga je mogoče razložiti in po potrebi zlahka sporočiti ustno ali pisno. Nasprotno pa je tiho znanje znanje, ki ga posameznik ima, a se ga morda ne zaveda in ga je težko, če ne celo nemogoče, dokumentirati, opisati ali sporočiti pisno ali ustno. Pogosto je tiho znanje opisano kot »vem kako« v nasprotju s tem, da bi vedeli kaj ali vedeti zakaj.
Preprosto povedano, tiho znanje je izraz, ki se uporablja za opis dejstva, da lahko posamezniki vedo več, kot lahko povejo. Primer tega znanja je znati voziti kolo ali plavati. Čeprav je mogoče zapisati dolg seznam navodil o tem, kako kolesariti ali plavati, ni mogoče posredovati vsega, kar interno ve o kateri koli dejavnosti ali kako jo opravlja, ker posameznik se ne zaveda nekega svojega znanja.
Tiho znanje se pogosto pridobi kot del učenja niza veščin bodisi z navodili, opazovanjem, posnemanjem ali prakso. Ko se veščine naučijo, posamezniki razvijejo razumevanje veščine, ki je praktično nemogoče komunicirati. Kot del teorije o tem, kako se posamezniki učijo ter kako razumejo in poznajo procese in postopke, je tiho znanje postalo pomembno področje študija in raziskovanja v organizacijskem vodenju in vedenju.
V mnogih primerih je vrsta znanja, ki si jo pridobi mojster ali vrhunski menedžer, rezultat vajeništva in dolgoletnih individualnih izkušenj in idej. Prenosi tihega znanja se običajno izvajajo neformalno s pogovori ali pripovedovanjem in zahtevajo osebni stik in zaupanje. Zaradi tega lahko organizacija izgubi veliko “znanja, kako” ali znanja o tem, kako dejansko poteka delo.
Podjetja so razvila tri osnovne pristope za zajemanje tovrstnega znanja od posameznikov in skupin. Strukturirani intervju strokovnjakov na določenem področju je najpogostejša tehnika; primer tega je izstopni intervju. Učenje tako, da vam povedo, bodisi z intervjujem ali analizo nalog, je druga tehnika. Končno se uporablja učenje z opazovanjem: strokovnjak dobi študijo primera ali vzorec problema, nato pa se opazuje proces, ki ga uporablja za rešitev problema.
SmartAsset.