Tibetansko zdravljenje je vrsta alternativne medicine, ki ima korenine v naukih Bude. V skladu z običajnimi metodami zdravljenja v tibetanski tradiciji so v procesu zdravljenja uporabljeni trije glavni vidiki: priklic terapevtskih bitij, petje manter in praksa meditacije, da se um osredotoči in osvešča stanje. Tisti, ki uporabljajo tibetansko zdravljenje kot del svojega zdravljenja, dajejo veliko pomen ritualom in orodjem, ki vodijo k popolnemu zavedanju bolezni, kar lahko pomaga sprožiti proces zdravljenja. Tibetansko zdravljenje uporablja tudi zelišča in naravna zdravila za zdravljenje bolezni.
Po naukih Gautame Bude je življenje po definiciji trpljenje. To trpljenje povzroča nevednost, ki je razlog, da se vsi posamezniki odločijo za rojstvo v tem življenju. Nevednost je torej okvir za vse bolezni. Tibetansko zdravljenje se vrti okoli te osrednje ideje in upošteva tudi vlogo karme – zakona vzroka in posledice – pri razvoju bolezni. Nekatera stanja se lahko obravnavajo kot produkt karmičnih ostankov, preostanka odkupne daritve, ki jo je posameznik opravil za dejanja, storjena v prejšnjem življenju.
Obstajajo trije posebni načini tibetanskega zdravljenja, ki se uporabljajo za prizadeto osebo. Ti sodelujejo pri zdravljenju celotnega bitja fizično, čustveno in duhovno. Vsaka vrsta pogosto zahteva poseben ritual ali slovesnost ali uporabo posebnih predmetov, kot so molitvena kolesa in slike, da se dodatno olajša zdravljenje.
Tibetanske metode zdravljenja so odvisne od čaranja terapevtskih entitet. Prisotnost teh entitet pomaga pri celotnem procesu zdravljenja. Odvisno od posamezne priklicane entitete se lahko prikličejo energije okrevanja, zaščite ali moči.
Uporaba manter je še en ključni del tibetanskega budističnega zdravljenja. Beseda ali fraza, ki se ponavlja znova in znova, je mantra in domneva se, da ta ponavljajoča se vokalizacija posamezniku ponuja nekakšno zvočno terapijo. Mantre so povezane s tretjim vidikom tibetanskega zdravljenja – meditacijo – saj pomagajo umu, da ostane osredotočen na sedanji trenutek.
Meditacija je osrednja praksa vseh tibetanskih budistov. Sedenje ali hoja tiho, z umom, obrnjenim navznoter, in osredotočanjem na dih ter na radosti in izzive sedanjega trenutka ne pomaga samo budistom v vsakdanjem življenju, ampak lahko pomaga tudi v boju proti bolezni. Preprosto dejanje osveščanja o stanju, ki ga posameznik doživlja v danem trenutku, lahko močno zmanjša njegove učinke in posameznika začne na poti okrevanja.