TERCOM je avtomatiziran navigacijski sistem, ki ga uporablja predvsem brezpilotna letala, kot je križarska raketa dolgega dosega. Sistem uporablja vnaprej določeno konturno karto poti leta, ki deluje kot primerjalna glavna slika. Raketa je opremljena s sofisticiranim radarskim višinomerom, ki nenehno odčitava teren, ki ga prečka, in primerja odčitke z glavno sliko. Ko se zaznajo odstopanja, sistem za vodenje rakete naredi potrebne popravke poti leta. To omogoča izjemno natančno navigacijo in izogibanje trkom, kar omogoča, da raketa leti bližje tlom in se izogne zaznavanju z radarjem.
Kartiranje obrisov terena ali TERCOM, kot ga pogosteje imenujejo, je eden najbolj natančnih in zanesljivih referenčnih navigacijskih sistemov za letala brez posadke dolgega dosega, kot so križarske rakete. V začetnih fazah razvoja raket dolgega dosega je bilo uporabljenih več metod navigacije, kot so sistemi grafične primerjave v zgodnjih medcelinskih balističnih raketah (ICBM). Ti sistemi so uporabljali nadzorne fotografije kot glavne, medtem ko je vgrajena kamera na poti posnela vrsto fotografij kot primerjalno gradivo. Glavno fotografijo in fotografije na poti je računalnik skeniral za visoko kontrastne podobnosti, raketa pa je navigirala v skladu z rezultati. Ta proces je bil izredno počasen in naporen ter je povzročil postopek validacije navigacije, ki je temeljil na zelo malo referenčnih točkah.
Pojav zanesljivega satelitskega kartiranja je oblikovalcem sistemov omogočil, da so kot glavne primerjave vključili zelo natančne digitalne zemljevide terena. Enako izpopolnjeni radarski višinomeri v raketi zagotavljajo natančne odčitke oddaljenosti od tal v realnem času, ki tvorijo profil tekaškega terena za primerjavo z glavno datoteko. To omogoča krmilnemu sistemu rakete, da naredi trenutne, natančne popravke smeri, da ohrani programirano sled skozi celoten let brez »drifta« pri starejših inercialnih referenčnih sistemih (INS). Glavni zemljevidi terena TERCOM so sestavljeni iz traku detajlov terena, ki predstavlja idealno progo, in dodatnega območja na obeh straneh osrednje proge. To omogoča preusmeritve, ne da bi raketa “odšla” na neznano ozemlje.
Visoka stopnja natančnosti, ki je možna v smislu natančne nadmorske višine nad vsemi profili terena, omogoča raketam, opremljenim s TERCOM, ohranjanje poti letenja na nizki nadmorski višini, pri čemer se izogibajo oviram. Ta sposobnost objemanja tal zmede sovražnikove zemeljske radarske sisteme, zlasti v zadnji fazi leta pred udarcem. Edina resnična pomanjkljivost tehnologije TERCOM je pomanjkanje prilagodljivosti pred zagonom. Celoten let je treba načrtovati z določene lokacije izstrelitve, kakršne koli nepričakovane spremembe te konstante pa lahko pomenijo prekinjeno misijo. V tem smislu so najnovejši sistemi za globalno satelitsko pozicioniranje (GPS) boljši od tehnologije kartiranja terena, saj omogočajo izstrelitev rakete s katere koli lokacije.