Terapija za omejevanje spanja je vrsta zdravljenja nespečnosti. Ko je oseba podvržena terapiji z omejevanjem spanja, namerno preživi manj ur v postelji, da bi se naučila daljšega spanja. Splošna ideja je, da bo dosledno omejevanje spanja za določeno časovno obdobje pomagalo usposobiti telo, da bo ponovno postalo dovolj utrujeno, da lahko zaspi in ostane spati razumno število ur. Prav tako naj bi ta vrsta terapije pomagala vzpostaviti boljšo rutino spanja.
Oseba, ki preizkusi terapijo, običajno začne s spanjem le nekaj ur vsako noč. Na primer, oseba, ki preizkusi to terapijo, se lahko na začetku terapije omeji na štiri ali pet ur spanja. To pomeni, da oseba, ki se mora v službo zbuditi ob 6. uri zjutraj in se vsako noč omeji na pet ur spanja, ne bi šla spat do 1. ure zjutraj. To je nadaljeval, dokler ni mogel spal polnih pet ur na noč.
Ko zdravljenje z omejevanjem spanja pomaga osebi, da ponoči spi štiri ali pet ur, si lahko bolnik nato prizadeva za podaljšanje časa spanja. Pogosto je povečanje v 15-minutnih korakih in bolnik ne preide na naslednje 15-minutno povečanje, dokler ne spi ves ciljni čas. Sčasoma lahko oseba, ki preizkusi to vrsto terapije spanja, spi vsaj sedem ur vsako noč.
Nekatere stvari, ki jih oseba ne bi smela početi, medtem ko je na terapiji za omejevanje spanja. Na primer, posameznik, ki se spopada z nespečnostjo, naj ne bi dolgo ležal v postelji v upanju, da bo zaspal. Če ni zaspal v 20 do 30 minutah po odhodu v posteljo, naj bi vstal in odšel v drugo sobo, da bi nekaj časa naredil kaj drugega. Na splošno se priporočajo sproščujoče dejavnosti in ne dejavnosti, ki bi lahko osebi težje zaspal.
Dremanje je običajno omejeno, medtem ko je oseba na terapiji za omejevanje spanja. Posameznik, ki ponoči ne spi dovolj, je verjetno utrujen in počasen podnevi in bo želel zadremati. Čeprav se morda zdi, da je dremež dobra ideja za nadoknaditev izgubljenega spanca ponoči, lahko moti vzpostavitev normalne rutine spanja.