Osebno osredotočena terapija (PCT) je oblika govorne psihoterapije, pri kateri terapevt prevzame neusmerjevalno vlogo. V nasprotju z nekaterimi drugimi vrstami psihoterapije pri PCT deluje terapevt v vlogi facilitacije in klienta ne usmerja neposredno k razumevanju ali rešitvi njegovih težav. Namen psihoterapije, osredotočene na osebo, je ustvariti udobno okolje in stranki zagotoviti brezpogojno pozitivno spoštovanje. Teorija je, da bo to okolje stranki pomagalo pri iskanju rešitev za njegove težave.
Psiholog Carl Rogers je v 1940-ih in 1950-ih letih prvič razvil terapevtske tehnike, osredotočene na osebo. Kot taka se včasih imenuje “rogerijska” psihoterapija. PCT na splošno velja za eno glavnih vrst psihoterapije, nekatere druge vrste pa so psihodinamska terapija, psihoanalitična ali freudovska terapija, eksistencialna terapija in kognitivno-vedenjska terapija.
Pri pristopu k terapiji, osredotočeni na osebo, se šteje, da obstaja šest pomembnih pogojev, ki naj bi delovali skupaj in omogočili pozitivno spremembo pri klientu. Prvi pogoj je obstoj pozitivnega odnosa med terapevtom in klientom, ki se obema zdi pomemben. Drugi pogoj se imenuje neskladnost s stranko. To pomeni, da obstaja neskladje med klientovimi izkušnjami in njegovo samopodobo.
Tretji pogoj za terapijo, osredotočeno na osebo, je, da mora biti terapevt kongruenten. To pomeni, da mora biti terapevt resnično vključen v terapevtski odnos in biti sposoben črpati iz lastnih izkušenj, da bi se vživel v stranko in zgradil odnos. Četrti pogoj in morda najpomembnejši je brezpogojni pozitiven pogled (UPR), s katerim terapevt pokaže pristno, neobsojajoče in brezpogojno sprejemanje klienta.
Peti pogoj je empatično razumevanje klienta s strani terapevta. Natančno sočustvovanje s stranko je zelo pomemben način, s katerim lahko terapevt komunicira s stranko brezpogojno. Končno, šesti pogoj za uspešno terapijo, osredotočeno na osebo, je, da je klient sposoben zaznati empatijo in brezpogojno sprejemanje, ki ga ponuja terapevt.
Terapevtska seja, osredotočena na osebo, se pogosto izvaja v okolju ena proti ena, možna pa je tudi skupinska terapija, osredotočena na osebo. Pri tovrstni skupinski terapiji je vodja skupine odgovoren za ustvarjanje ozračja zaupanja. Druga različica pristopa k terapiji, ki je osredotočena na osebo, vključuje določene sloge igralne terapije, ki se pogosto uporabljajo pri majhnih otrocih.