Terapija, osredotočena na osebo, znana tudi kot terapija, osredotočena na osebo ali Rogerianska psihoterapija, je terapija, osredotočena na klienta, pristop k psihološkemu svetovanju, ki omogoča pacientu velik vpliv na strukturo in napredovanje terapije. Ta pristop, ki ga je v 1940. in 1950. letih prejšnjega stoletja razvil dr. Carl Rogers, zahteva, da terapevt dela s pacientom, da ustvari varno okolje brez obsojanja za vsako sejo. Ustvarjanje tega varnega pribežališča omogoča pacientu, da brez zadrege ali kakršnega koli obotavljanja reši svoje težave, da je v času, ki ga preživi s terapevtom, popolnoma pripravljen.
Čeprav je terapija, osredotočena na klienta, za svoj čas veljala za nekoliko edinstveno, je postala eden najbolj priljubljenih med vsemi psihoterapevtskimi modeli. V varnem okolju, ki se vzpostavi s skupnimi močmi pacienta in terapevta, je mogoče artikulirati vsako misel ali občutek, ki je pomemben za proces okrevanja. Večinoma pacient vodi večino verbalne komunikacije. Terapevt pozorno posluša, postavlja razjasnitvena vprašanja, da se prepriča, ali razume pomen besed, ki jih izgovori pacient, in pomaga pacientu pri raziskovanju možnih načinov, kako premagati trenutno travmo in uživati življenje v največji možni meri.
Terapija, osredotočena na klienta, ne ustvarja okolja, v katerem bi terapevt povedal pacientu, kaj naj misli ali naredi. Namesto da bi pacientu zagotovil odgovore ali rešitve, je vloga terapevta pomagati pacientu pri iskanju lastnih odgovorov. Ta proces, čeprav je včasih počasen in okoren, ima prednost, da pacientu pomaga razviti zaupanje v svojo sposobnost, da se sooči z življenjskimi situacijami, jih preuči in na koncu najde način za učinkovito spopadanje z njimi.
V celotnem procesu terapije, osredotočene na klienta, mora terapevt vzdrževati podporni in neobsojajoč pristop do pacienta in seans. Vsak prispevek terapevta je usmerjen v pomoč pacientu pri iskanju odgovorov na svoja vprašanja in približevanju razrešitvi vsega, kar povzroča stisko. Zaradi vlaganja v odnos klient-terapevt lahko terapevt svobodno deli življenjske izkušnje, ki lahko pacientu ponudijo hrano za razmišljanje, vendar nikoli na način, ki izraža nezadovoljstvo ali kakršna koli negativna čustva do pacienta.
Poleg delovanja na terapevtskih sejah z enim samim pacientom se lahko terapijo, osredotočeno na klienta, uspešno uporabimo tudi v skupinski ali družinski terapiji. Pri skupinski terapiji se lahko psiholog odloči, da določene paciente povabi k sodelovanju v skupini ljudi, ki se ukvarjajo s podobnimi težavami. Družinska terapija je lahko koristna, če v družinski enoti obstajajo težave, ki zahtevajo razpravo v varnem in nenevarnem okolju. V obeh situacijah terapevt še naprej deluje kot moderator, namesto da daje udeležencem posebna navodila, kako rešiti svoje težave.