Terapija kolena je vrsta fizikalne terapije, ki je namenjena zdravljenju ali preprečevanju poškodb kolena. Koleno je največji sklep v telesu in zelo kritičen sklep za najrazličnejše dejavnosti, od športa do hoje po ulici. Terapija s kolenom poveča gibljivost, moč in tonus v kolenu, običajno pa jo ponuja fizioterapevt, ki se je izobraževal o tehnikah fizikalne terapije in vprašanjih, ki jih je treba obravnavati s programom fizikalne terapije.
Za preprečevanje poškodb lahko ljudje, kot so športniki, uporabljajo terapijo kolen, da ohranijo svoja kolena v dobri formi. Ta sklep zahteva veliko zlorab v številnih športih, rutinska težka atletska aktivnost pa lahko močno poškoduje ali oslabi koleno. S proaktivnostjo pri fizikalni terapiji lahko športniki zmanjšajo tveganje za poškodbe, podaljšajo življenjsko dobo sklepa in porabijo več časa za to, kar imajo radi. Terapijo kolena te vrste lahko ponudi atletski trener ali fizioterapevt, športnik pa se lahko posvetuje tudi z zdravnikom.
Za nešportnike se terapija s kolenom običajno uporablja za pomoč pri okrevanju po poškodbi kolena ali operaciji kolena. Poškodbe se običajno hitreje razrešijo, ko se ljudje ukvarjajo s fizikalno terapijo, saj fizikalna terapija spodbuja celjenje, terapija s kolenom pa je pogosto del načrta zdravljenja poškodbe kolena, pri čemer se terapija začne, ko se pacientovo koleno stabilizira. Program fizioterapije je prilagojen pacientovim potrebam, pri čemer fizioterapevt uporablja tehnike, ki počasi povečujejo intenzivnost, da se sklep ne poškoduje.
Terapija kolena lahko vključuje nežno vadbo, raztezanje, masažo in druge osredotočene dejavnosti. Terapevtski program se običajno začne z razgovorom med pacientom, fizioterapevtom in zdravnikom, v katerem se razpravlja o stanju pacientovega kolena in o ciljih pacienta. Fizioterapevt lahko pregleda tudi pacientovo koleno, da se bolje seznani s fizičnimi težavami, ki so vpletene, preden oblikuje terapevtski načrt za pacienta.
Fizioterapevt lahko nadzira terapijo kolena v fizioterapevtski ustanovi, ki ima opremo, ki se lahko uporablja v programu zdravljenja, pacient pa lahko izvaja terapevtske vaje tudi doma. Domače naloge so običajno pomemben del fizikalne terapije in lahko vključujejo vzdrževalne vaje, ki se nadaljujejo še dolgo po tem, ko bolnik preneha obiskovati uradne seje pri fizioterapevtu. Fizikalna terapija je lahko za pacienta zahtevna in zahtevna ter zahteva koncentracijo, predanost in osredotočenost.