Terapija izpostavljenosti je vrsta vedenjske terapije, pri kateri se bolnik sooči s situacijo, predmetom, mislijo ali spominom, ki se boji. Včasih to vključuje podoživljanje travmatične izkušnje v nadzorovanem, terapevtskem okolju. Cilj te terapije je zmanjšati stisko, fizično ali čustveno, občuteno v določenih situacijah. Uporablja se lahko pri obvladovanju anksioznosti, fobij in posttravmatskega stresa.
Med terapijo z izpostavljenostjo terapevt pomaga pacientu, da se spomni moteče misli, travmatične situacije ali predmeta, ki ga je strah. Terapevt bolniku pomaga tudi pri soočanju z neprijetnimi čustvi ali fizičnimi simptomi, ki lahko nastanejo zaradi te izpostavljenosti. Skozi soočanje s situacijami in mislimi, ki povzročajo stres, se bolniki pogosto lahko naučijo spretnosti obvladovanja, sčasoma zmanjšajo ali celo odpravijo simptome.
Bolnike običajno spodbujamo, da med terapijo spregovorijo o svojih občutkih in se naučijo, kako se soočiti s strahovi in stresnimi čustvi. Prav tako jih spodbujajo, da se naučijo novih načinov gledanja na strahove in stiske. Hipnoza se včasih uporablja kot del te vrste terapije. Včasih se uporabljajo celo tehnike virtualne resničnosti.
Včasih se sprostitvene tehnike učijo kot del terapije izpostavljenosti. Te tehnike so lahko zelo koristne pri soočanju s fizično in čustveno stisko. Namenjeni so pacientu, da ohrani nadzor, tudi ko se sooči s situacijo, predmetom ali mislijo, ki povzroča strah ali stisko. Pogosto se v povezavi s terapijo učijo dihalne vaje.
Terapijo z izpostavljenostjo včasih primerjajo z desenzibilizacijo. Za razliko od desenzibilizacije pa ta praksa pri pacientu namerno povzroča tesnobo. Po drugi strani pa desenzibilizacija združuje sprostitev s postopnim uvajanjem v predmet, misel ali situacijo, ki povzroča tesnobo. Poleg tega terapija izpostavljenosti vključuje najprej izpostavljanje pacienta najbolj moteči misli ali situaciji, medtem ko se sistematična desenzibilizacija začne s tistim, ki povzroča najmanj strahu.
Terapija izpostavljenosti lahko vključuje poplavne ali postopne tehnike. Kadar se uporabljajo tehnike poplavljanja, je lahko bolnik izpostavljen grozljivi ali stiski misli, situaciji ali predmetu tudi dve uri naenkrat. Postopne tehnike veljajo za nežnejše, ker se bolnik lahko sooči z motečimi dražljaji v krajših delih časa in ima večji nadzor nad trajanjem izpostavljenosti.