Večina zdravil ima ugodne učinke, če jih jemljemo v odmerjenih odmerkih, lahko pa imajo v večjih količinah neželene ali celo škodljive učinke. Zato je lahko koristno vedeti razmerje med povprečnim odmerkom zdravila, ki je potreben za predvideni terapevtski učinek, in povprečnim odmerkom, ki lahko povzroči škodo. To razmerje se imenuje terapevtski indeks ali terapevtsko razmerje.
Na splošno so odmerki, ki se uporabljajo za izračun terapevtskega indeksa, določeni z znanstvenimi študijami. Znana sta kot TD50 in ED50. TD50 je količina, ki je strupena za 50 % posameznikov v študiji, ED50 pa se nanaša na najmanjši odmerek, ki povzroči želeni učinek pri 50 % preučevanih. Od tu naprej je terapevtsko razmerje podano kot TD50, deljeno z ED50.
Ko se za izračun terapevtskega indeksa uporabljajo študije na živalih, je postopek nekoliko drugačen. V tem primeru se za enačbo uporabi odmerek, ki povzroči, da umre 50 odstotkov živali v študiji, ali LD50. Terapevtsko razmerje se nato določi tako, da se LD50 deli z ED50.
Študije, ki se uporabljajo za iskanje učinkovitega odmerka za terapevtski indeks, merijo ta odmerek glede na količino zdravila v krvnem obtoku. To omogoča bolj zanesljivo oceno odmerka med posamezniki v primerjavi s peroralnimi odmerki. Poleg tega se učinek, ki ga povzroči odmerek, šteje za učinek vse ali nič. Za antihistaminska zdravila bi moral odmerek lajšati simptome alergije, da bi veljal za učinkovit.
Posamezniki lahko s terapevtskim indeksom spoznajo relativno varnost zdravila. Večje kot je razmerje med toksičnim in učinkovitim odmerkom, na splošno velja, da je zdravilo varnejše. Veliko terapevtsko razmerje pomeni, da bi moral človek vzeti večkratni učinkovit odmerek, da bi doživel škodljive učinke.
Zdravila z manjšim terapevtskim indeksom se še vedno lahko uporabljajo, vendar jih pogosto jemljemo le pod nadzorom zdravnika. Pri določanju ustreznega odmerka enega od teh zdravil bo morda treba upoštevati več vidikov osebe, ki ga jemlje, kot so teža, delovanje ledvic in druga jemanja zdravil. Med jemanjem zdravila z majhnim terapevtskim razmerjem se lahko posamezniki odločijo za spremljanje ravni v plazmi, tako da lahko zagotovijo, da koncentracija zdravila v njihovem krvnem obtoku ostane varna.