Terabajt (TB) je velika dodelitev zmogljivosti za shranjevanje podatkov, ki se najpogosteje uporablja za trdi disk. Trdi diski so bistveni za računalniške sisteme, saj shranjujejo operacijski sistem, programe, datoteke in podatke, ki so potrebni za delovanje računalnika. Odvisno od vrste pomnilnika, ki se meri, je lahko enako 1,000 gigabajtov (GB) ali 1,024 GB; diskovni pomnilnik se običajno meri kot prvi, procesorski pomnilnik pa kot drugi.
V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je imel povprečni domači računalniški sistem en sam trdi disk s kapaciteto približno 1980 megabajtov (MB). Do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja se je povprečna zmogljivost povečala na približno 20 MB. Le nekaj let pozneje so samo operacijski sistemi zahtevali več prostora od tega, medtem ko je nekaj sto megabajtov predstavljalo povprečno kapaciteto pomnilnika. Od leta 1990 kupci računalnikov razmišljajo o stotih gigabajtih, to pa se že umika še večjemu pomnilniku.
S prihodom grafičnih, video in glasbenih datotek, domačih studiev, programov za slikanje in fotografije ter naprednih aplikacij za namizno založništvo se zdi, da je shranjevanje enako pametna naložba kot nepremičnina. Stroški trdih diskov so z leti drastično upadli in se še naprej zmanjšujejo, čeprav se povečujeta hitrost in zanesljivost. S padcem cene vse več ljudi namešča RAID (odvečna množica neodvisnih diskov), ki ne zagotavlja le prostora za shranjevanje, temveč tudi redundanco, preverjanje napak, večjo zmogljivost in varnostno kopiranje. RAID je serija trdih diskov, ki delujejo skupaj kot ena pomnilniška enota. Danes lahko polje RAID zlahka preseže prag 1 terabajta.
Prostor za shranjevanje se meri v bajtih, ki so sestavljeni iz 8 bitov podatkov. Pri merjenju števila bajtov v kilobajtu (KB) ali večji enoti pa lahko pride do razlik, odvisno od tega, kateri merilni standard se uporablja. Procesor ali navidezni pomnilnik se običajno meri z binarno:
1,024 megabajtov = 1 gigabajt
1,024 gigabajtov = 1 terabajt
1,048,576 (1,0242) megabajtov = 1 terabajt
Od nasprotne skrajnosti, začenši z najmanjšimi enotami merilnih podatkov, je za en bajt potreben oktet ali osem bitov. Biti so binarne števke 1 ali 0 (enice ali ničle). Niz osmih sestavlja en bajt, ki predstavlja en sam znak, na primer črko ali ločilo. Več kot trilijon bajtov ali natančno 1,099,511,627,776 bajtov predstavlja terabajt ali več kot osem bilijonov bitov!
Prostor za shranjevanje na disku se običajno meri z uporabo mednarodnega sistema enot (SI). Po tem standardu je 8 bitov še vedno enako 1 bajtu, vendar 1,000 bajtov predstavlja KB. To pomeni, da trdi disk velikosti 1 terabajt vsebuje 1,000 GB ali 1012 bajtov.
Čeprav terabajt predstavlja ogromno prostora za shranjevanje, petabajt čaka tik za njim. Petabajt je sestavljen iz 1,024 (ali 1,000) terabajtov.
Tera je grško za pošast, medtem ko je besedo bajt leta 1956 skoval Werner Buchholz.