Teorija stabilnega stanja je kozmološki model vesolja, v katerem se vesolje širi, vendar je prostorsko identična temu, kot je vedno bilo in vedno bo. To je posledica stalnega stanja nastajanja snovi v vesolju, ki omogoča, da se vesolje razširi, a ustvari dovolj snovi, da zagotovi, da je vesolje ves čas in v vseh smereh enako. Občutek univerzalne homogenizacije se pogosto imenuje popoln kozmološki princip in je ključni dejavnik teorije. Teorija stabilnega stanja in podobne variacije se pogosto obravnavajo kot najverjetnejša alternativa teoriji velikega poka in kozmološkemu modelu.
V 20. stoletju so nekatera odkritja v fizikalnih znanostih privedla do razvoja novih kozmoloških teorij, kot je teorija stabilnega stanja. Pred tem časom je večina teorij običajno kazala, da je vesolje enako v vseh smereh in da je bilo vedno enako in bo vedno enako. Vendar ni bilo občutka za univerzalno širitev, zato je veljalo, da je velikost vesolja konstanta.
Teorija stabilnega stanja pa je izhajala iz dveh glavnih virov: splošne teorije relativnosti Alberta Einsteina in opazovanj astronoma Edwina Hubbla, ki so kazala, da se vesolje širi. Zaradi teh odkritij je bila prejšnja vizija statičnega vesolja znanstveno neutemeljena, zato so bile potrebne nove teorije, ki bi razložile, kako je vesolje postalo tisto, kar smo opazili. Teorija stabilnega stanja in teorija velikega poka sta bili med dvema vodilnima modeloma vesolja in sta si na določen način precej nasprotujoči si modela.
Po teoriji stabilnega stanja se vesolje širi, vendar je porazdelitev snovi po vesolju enaka in konstantna. Ta občutek homogenega vesolja je morda estetsko privlačen in logično idealen na zadovoljiv način. Da bi upoštevali enakomerno porazdelitev snovi v vesolju, ki se širi, pa je treba ustvariti novo snov, ki bo nadomestila širjenje vesolja.
Teorija stabilnega stanja običajno pripisuje to ustvarjanje “C-polju”, ki ne samo ustvarja novo snov, ampak povzroča tudi širjenje vesolja. Ena od glavnih pomanjkljivosti te teorije, ki daje moč teorijam velikega poka, je, da bi morala obstajati v homogenem vesolju enakomerna porazdelitev objektov, kot so kvazarji, kar bi bilo dokaz starega, stabilnega vesolja. Vendar so bili takšni predmeti opaženi le na velikih razdaljah, kar podpira idejo, da so se ta starejša telesa v vesolju razvila skozi čas in razdaljo, ne pa s stalnim in spontanim ustvarjanjem. Čeprav mnogi fiziki na teorijo velikega poka gledajo kot na najverjetnejši model vesolja, še vedno obstaja nekaj obrambe teorije stabilnega stanja in podobnih konceptov, kot je model kvazi stabilnega stanja.