Teorija primera je jasna, urejena izjava, ki jo odvetnik uporablja, da organizira svoje misli o zadevi, da jo lahko učinkovito predstavi na sodišču. Zagotavlja ključne utemeljitve, ki jih bo uporabila za utemeljitev zadeve na sodišču, in ustvarja načrt za odločitev, kako in kdaj predstaviti gradivo. Ta izjava ponuja smernice skozi celotno sojenje, od faz načrtovanja do zaključne izjave. Pravnemu zagovorniku pomaga predstaviti prepričljiv primer s ciljem ugodnega izida.
Brez teorije primera bi lahko odvetnik na sodišču predstavil neosredotočen, nejasen primer. Njegovi argumenti se lahko zdijo napačni ali pa dokazi ne bodo podprli argumentov. Zaključna beseda ne bo ponovila informacij, ki jih je navedel, ker ni nobenega reda, kako je predstavil gradivo. To lahko povzroči zelo šibko zadevo, v zapleteni pravni zadevi pa se lahko sodnik in porota odločita v korist drugega odvetnika.
Za oblikovanje teorije primera bo odvetnik sedel in razmišljal. Lahko navede dejstva o zadevi, vključno z vsemi neizpodbitnimi informacijami. Prav tako lahko upošteva vse ustrezne zakone in dejavnike zdrave pameti, ki bi lahko imeli vlogo pri zaznavanju informacij, ki jih bo predstavila. Če bi policija na primer našla njeno stranko s krvavo sekiro nad telesom, so dejstva nesporna in zdrava pamet bi poroto pripeljala do sklepa, da je morala njena stranka zagrešiti umor. Teorija primera bi morala upoštevati tudi čustvene dejavnike; morda je bila stranka v nasilnem razmerju in je na primer delovala v samoobrambi.
S temi informacijami lahko odvetnik pripravi jasno teorijo primera, izjavo, v kateri navede argumente, s katerimi bo podprl svoje stališče. Odvetniki za obrambo in tožilstvo lahko s to tehniko ustvarijo osrednjo točko in se je držijo skozi celotno sojenje. Teorija primera bo določila, katere argumente bo navedel odvetnik, in lahko igra tudi vlogo pri odločanju o vrstnem redu prič in predstavitve dokazov. Odvetnik bi morda želel, da priča z globokim čustvenim vplivom na koncu na primer pusti poroto s temi mislimi in ne s suhoparnim tehničnim pričanjem o dejstvih.
Dolžina te izjave je odvisna od zapletenosti primera, vendar je na splošno kratka. Odvetnik bi moral biti sposoben strniti na ključne točke, ki bodo ustvarile trden okvir za predstavitev primera na sodišču. S to izjavo za načrtovanje sojenja lahko odvetnik oblikuje tudi zaključno izjavo, da ponovi te točke in prisili sodnika in poroto, da se z njimi strinjata.