Teorija označevanja je sociološka teorija, ki se ukvarja z različnimi vidiki človeškega vedenja, zlasti glede tega, kako na vedenje osebe gledajo drugi in ga primerjajo z družbenimi normami. Na splošno se ta teorija uporablja v sociologiji in kriminologiji ter v različnih pristopih k »duševnim boleznim« med različnimi poklici. Osnovna ideja teorije je, da družba oblikuje koncept tega, kar je normalno, in vsak, ki se ukvarja s kakršno koli vrsto »deviantnega« vedenja, je nato označen na način, ki ga primerja z »normo«. Teorija označevanja se uporablja za preučevanje, kako ljudje gledajo nase, in je bila uporabljena pri preučevanju duševnih bolezni in kriminalnega vedenja.
Teorijo označevanja, včasih imenovano teorija socialnih reakcij, so razvili številni različni sociologi in raziskovalci v zvezi z različnimi vidiki človeškega vedenja. Ne glede na to, kako se uporablja ali zagovarja ali proti, je osnovna struktura te teorije običajno enaka. Ideja teorije označevanja je, da družba ustvarja vloge in dejanja, v katere se običajno pričakuje, da se bodo ljudje vklopili in jih izvajali. Kadarkoli se nekdo obnaša na način, ki presega ali nasprotuje tem pričakovanjem – normam vedenja –, potem je označen na način, ki kaže na njegovo deviantno vedenje.
Teorija označevanja se običajno uporablja za trditev, da ko je ta oznaka nanesena na osebo in jo označena oseba prepozna in ponotranji, potem ta oznaka spremeni njena ali njena dejanja. V zvezi s kriminalnim vedenjem lahko na primer ta teorija nakazuje, da bo, ko je nekdo enkrat označen kot »zločinec«, težko ravnal na kakršen koli drug način. Teorija označevanja je bila uporabljena za trditev, da bodo drugi osebo še naprej videli le kot zločinca in da bo ponotranjila to oznako in bo bolj verjetno ravnala kot zločinec, da bi upravičila oznako.
Ta teorija je bila uporabljena na več različnih načinov pri preučevanju duševnih bolezni in psihologije, nekateri pa so uporabili teorijo označevanja, da bi trdili, da je taka bolezen zgolj družbeni konstrukt. Teorija se uporablja za trditev, da ko je nekomu diagnosticirana in “označena” bolezen, ga drugi vidijo le kot nekoga z boleznijo. Tisti, ki uporabljajo ta argument, tudi trdijo, da bo tudi sam začel delovati v skladu z oznako in diagnoza postane samouresničujoča se prerokba.
Teorija označevanja je bila uporabljena za raziskovanje drugih področij vedenja, ki so bila obravnavana tudi kot “deviantna”, kot je homoseksualnost. Obstajajo argumenti proti uporabi izrazov, kot je “homoseksualec”, saj ta izraz služi za identifikacijo osebe samo na podlagi enega vidika njene osebnosti. Takšni argumenti in tisti proti njim so pogosto veljali za zelo sporne in so še naprej vir razprav.