Teorija optimalnosti (OT) je teorija omejitev in razvrščanja omejitev, ki se uporablja na področju jezikoslovja in natančneje v fonologiji. Teorijo sta v zgodnjih 90. letih razvila Alan Prince in Paul Smolensky. Teorija optimalnosti je od svoje uvedbe zanimiva in se nenehno in nenehno razvija. OT zdaj velja za pomemben pristop v fonološki teoriji, zlasti v zvezi s transformacijami in razlago fonoloških procesov. Tehnike teorije optimalnosti so se v zadnjem času uporabljale na področju jezikoslovja za razlago tako sintaktičnih kot pomenskih transformacij in procesov.
Uvodni rokopis Princea in Smolenksyja z naslovom »Teorija optimalnosti: interakcija omejitev v generativni slovnici« opisuje sistem interaktivnih omejitev. Sistem omejitev pomaga razložiti, kako fonološki procesi govorca ustvarjajo ali uravnavajo izhod. Teorija optimalnosti temelji na ideji, da obstaja niz omejitev, ki so univerzalne za vse jezike, in so te omejitve razvrščene in so nesprejemljive. Medsebojno delovanje teh omejitev je tisto, kar uravnava proizvodnjo.
Dve vrsti omejitev sta zvestoba in zaznamovanost. Omejitve zvestobe uravnavajo razlike med vhodom in izhodom ter delujejo tako, da so transformacije čim manjše. Z drugimi besedami, fonološki izhod bi moral ostati čim bolj zvest vložku v fonološki sistem. Drug kritičen vidik teorije optimalnosti je, da so vse omejitve kršene, kar je bistveno in očitno zaradi prisotnosti omejitev zvestobe.
Omejitve izrazitosti so omejitve fonološkega izhoda in lahko vplivajo na vse samoglasnike ali dolžino zlogov, vstavljanje samoglasnikov in podvajanje. Omeniti velja, da se omejitve zaznamovanosti in njihova razvrstitev lahko razlikujejo med narečji ali celo posameznimi govorci. Prav interakcija med omejitvami teh dveh kategorij ustvarja idealen oris za fonologijo, ki vodi kontinuum.
V okviru teorije optimalnosti obstajata dve glavni principi. Prvo vodilo je, da so omejitve univerzalne. Poleg tega so vse omejitve prisotne v slovnici vsakega jezika. Z uporabo teh dveh pravil je mogoče razložiti, da je edina razlika med svetovnimi jeziki razvrščanje omejitev. Od njegove uvedbe je potekala precejšnja razprava o tem, ali je domnevna univerzalnost omejitev izvedljiva.
Pri vrednotenju transformacijskega ali fonološkega procesa z uporabo teorije optimalnosti se uporablja edinstven grafikon za identifikacijo možnosti, ki je optimalna ali najbolj harmonična. Omejitve so razvrščene v hierarhijo, značilno za jezik, narečje ali govorca. Izhod se nato oceni z uporabo preprostega ukrepa ali lastnosti, znane kot minimalna kršitev. Izhod, ki krši najmanjše omejitve, je zmagovalec oziroma optimalni rezultat.