Teorija naravnega prava je filozofsko in pravno prepričanje, da vse ljudi urejajo osnovni prirojeni zakoni ali zakoni narave, ki so ločeni in ločeni od zakonov, ki so zakonsko določeni. Zakonodajni zakoni se v okviru teorije naravnega prava včasih imenujejo »pozitivni zakoni«, da se jasno razlikuje med naravnimi in družbenimi zakoni. Ta teorija je močno vplivala na zakone in vlade mnogih držav, vključno z Anglijo in Združenimi državami, odraža pa se tudi v publikacijah, kot je Splošna deklaracija človekovih pravic.
Izvor teorije naravnega prava je v stari Grčiji. Številni grški filozofi so razpravljali in kodificirali koncept naravnega prava, igral pa je pomembno vlogo v grški vladi. Kasnejši filozofi, kot so sv. Tomaž Akvinski, Thomas Hobbes in John Locke, so gradili na delu Grkov v svojih lastnih razpravah o teoriji naravnega prava. Mnogi od teh filozofov so uporabili naravno pravo kot okvir za kritiziranje in reformiranje pozitivnih zakonov, pri čemer so trdili, da pozitivni zakoni, ki so nepravični po načelih naravnega prava, pravno manjkajo.
Naravno teorijo že poznate, čeprav se je morda ne zavedate. Univerzalne ideje o pravičnosti, ki prečkajo kulturne ločnice, so odličen primer naravnega prava. Mnogi otroci, na primer, pozivajo k občutku pravičnosti v sporih in večina ljudi po svetu se strinja, da je umor huda kršitev naravnega prava. Mnogi teoretiki naravnega prava korenijo svojo teorijo v ideji, da so vsi ljudje v bistvu razumni in da njihove motive poganja občutek samoohranitve.
Številne »naravne pravice«, ki so kodificirane v pravnem jeziku, so tudi del naravnega prava, čeprav nekateri teoretiki trdijo, da se ljudje lahko odrečejo določenim pravicam do življenja v družbi v dobro človeka. Vendar še vedno ostajajo osnovna načela enakosti in želje po dobrem. Nekateri ljudje tudi integrirajo verska prepričanja v teorijo naravnega prava, drugi pa se bolj na splošno nanašajo na osnovne moralne zakone, ki jih lahko ali pa tudi ne vodi verska vera.
Obstaja veliko vej te teorije, od katerih so nekatere precej zapletene. Mnoge od teh vej uporabljajo naravno pravo kot okvir za razpravo o pozitivnem pravu, nekatere od teh panog pa so dejansko vgrajene v pravne sisteme. V Angliji se lahko na primer člani parlamenta pri reševanju sporov pritožijo na teorijo naravnega prava v obliki temeljnih zakonov Anglije, vrste osnovnih pravic, ki jih je določil William Blackstone v 1760-ih.