Teorija kultivacije je koncept, ki obravnava družbene posledice učinkov doslednega gledanja televizije na dolgi rok. Beseda kultivacija predstavlja idejo, da bo redna izpostavljenost televiziji sčasoma izkrivila gledalčevo predstavo o realnosti. Ideje za teorijo kultivacije je sprva razvil profesor komunikacij George Gerbner v času svojega časa na Univerzi v Pennsylvaniji, ki se je začel v 1960. letih prejšnjega stoletja. Gerbner je bil odgovoren tudi za sorodni koncept sindroma povprečnega sveta, v katerem domneva, da izpostavljenost množičnim medijskim prikazom nasilja in drugih negativnih vsebin povzroči, da gledalci verjamejo, da je realnost bolj neprizanesljiva ali nevarna, kot je v resnici. Ponudil je tudi ideje, kako bi gledalci televizije sami prepoznali te negativne učinke in kako se jim izogniti.
George Gerbner se je rodil leta 1919 v Budimpešti na Madžarskem, kjer je živel do leta 1939, preden se je preselil v ZDA. Ko je prispel, je študiral na kalifornijski univerzi v Berkleyju in pridobil diplomo iz novinarstva. Po služenju v vojski med drugo svetovno vojno je Gerbner nadaljeval izobraževanje in sčasoma postal dekan Annenberg School for Communication na Univerzi v Pennsylvaniji. Gerbner je bil na tem delovnem mestu od 1964 do 1989 in je večinoma delal na področju medijskih raziskav, vključno s teorijo kultivacije.
Gerbner, ki se je že od malih nog zanimal za evropsko folkloro, je odkrito užival v spretnem pripovedovanju zgodb. Sklenil je, da se je televizija razvila v primarni vir zabave, nato pa so ga začeli zanimati njeni učinki na družbo. V kasnejših letih razvoja teorije kultivacije se je Gerbner še posebej zanimal za učinke televizije na otroke in mladostnike, ki jih je, kot je trdil, lažje prepričati. Trdil je, da namesto da bi poslušali zgodbe staršev in članov skupnosti, otroke zabavajo profitna podjetja, ki imajo lasten interes za prodajo izdelkov.
Za boj proti negativnim učinkom gledanja televizije je ponudil tri načela, kako postati »medijsko pismen«. Prvo načelo je, da mora pogled razčleniti televizijske predstavitve in identificirati snemalne tehnike, ki spreminjajo gledalčevo mnenje o temi – kot so zlobneži, ki nosijo črne klobuke v vesternih. Drugič, Gerbner je predlagal, naj se gledalci televizije zavedajo, da so televizijske družbe podjetja, ki imajo koristi od svojega občinstva in uporabljajo taktike, ki pri tem povečujejo njihov uspeh. Končno načelo je, da bi morali gledalci preučiti, kakšne poglede ali moralne vrednote prikazuje televizijski program, in se vprašati, kako to vpliva na njihov pogled na svet.