Težava s teniškimi žogicami je bila vedno ta, da jih je toliko. Med turnirji, tečaji tenisa in celo priložnostnimi tekmami med prijatelji lahko spremljanje ducata ali več žog včasih postane enako naporno kot poskus, da jih zadeneš mimo nasprotnika. Seveda je bil »teniški koš« v središču številnih izumov in različic.
Ideja – nekoliko paradoksalno, glede na dejstvo, da ljudje igrajo tenis za telovadbo – je olajšati nabiranje svojeglavih teniških žogic s čim manj truda. Teniški koš je bil omenjen že v Shakespearovih časih, ko je opisal “košaro žog”, ki so jo izročili Henriku V. Seveda je imel kralj nedvomno služabnike, ki so mu napolnili košaro.
Eden od nedavnih izumov, ki bi lahko sčasoma predstavljal izziv za teniški koš, je zanka, ki se nosi čez ramo tako, da ostane na dosegu ducat ali več žogic, ne da bi ovirala udarec. Čeprav bi to lahko dobro delovalo za klubske igralce, je za profesionalca, ki poučuje ducat študentov naenkrat, preveč prazen. Zato po štirih desetletjih tradicionalna žična košara ostaja stalnica na večini igrišč.
Internetno iskanje teniškega koša razkrije osupljiv izbor z zadrževalnimi zmogljivostmi od 25 do 350 žogic in enako raznolikimi cenami. Eno podjetje ponuja nekaj, kar je videti kot nekoliko spremenjen nakupovalni voziček v trgovini z živili za 350 ameriških dolarjev. Nekdanji junak turnirjev za Grand Slam Pete Sampras podpira še en izdelek z drugačnim videzom, a podobno pomanjkljivostjo – treba je hoditi in se upogniti, da ga napolniš.
Ta težava je povzročila novo generacijo teniških košar, katerih cilj je odpraviti nagnjenost s konfiguriranjem žičnate mreže tako, da se teniške žogice stisnejo skozi in v koš, ko košaro pritisnete navzdol. To deluje dobro, dokler se košara ne začne polniti. Dvigovanje in potiskanje 35-kilogramskega teniškega koša bi lahko dalo “teniški komolec” novo dimenzijo.