Temperatura jedra je temperatura organizma, pri kateri naj bi deloval. Ponavadi se nanaša na temperaturo organov in delov telesa, ki so dobro izolirani, v nasprotju s kožo in drugimi površinami, ki nihajo veliko bolj divje. Od vrste do vrste se razlikuje, vendar je vedno temperatura, pri kateri vse deluje najbolje.
Sesalci uravnavajo temperaturo svojega jedra s sistemom termoregulacijskih procesov, ki so namenjeni ohranjanju vsega v homeostazi. Ko se telo zaradi zunanjih pritiskov segreje, notranji mehanizmi vse ohladijo, da zagotovijo najboljše delovanje telesa. Podobno, ko postane zunanje okolje hladnejše od organizma, notranji procesi vse segrejejo.
Ta temperatura se meri na več različnih načinov. Najlažja tradicionalna metoda merjenja je bila s termometrom, ki so ga dali pod jezik in ga tam obdržali nekaj časa. Ustna temperatura je znano nezanesljiva; vendar je podvržen poljubnemu številu motenj. Rektalna temperatura velja za veliko bolj zanesljivo, čeprav jo je nekoliko težje doseči. Obstajajo tudi sodobni termometri, ki so namenjeni uporabi v ušesu, ki uporabljajo infrardeče laserje za določanje temperature bobnične membrane. Čeprav so ušesni termometri zelo priročni, so številne študije pokazale, da so precej nestanovitni in niso priporočljivi kot metoda za določanje vročine.
Povprečna normalna temperatura človeškega jedra je približno 98.2 F (36.8 C), plus ali minus 1.3 stopinje Fahrenheita (0.7 C), če jemljemo peroralno, in približno 1.0 F (0.5 C) višja, če jemljemo rektalno. Temperature pri ljudeh dejansko nihajo čez dan, postanejo višje, ko je oseba bolj aktivna, in pade na najnižjo točko na polovici cikla spanja. Tradicionalno je bila povprečna človeška temperatura podana kot 98.6 F, kar je pretvorba prejšnje meritve iz 19. stoletja.
Temperaturo jedra spremljajo živčne celice po vsem telesu. Ko zaznajo spremembo temperature od idealne, se živčne celice v hipotalamusu možganov odzovejo tako, da pospešijo ali upočasnijo generiranje impulzov.
To pomeni, da ko se telo začne hladiti in temperatura jedra začne pasti nižje od idealne, se živčne celice pospešijo in telo se začne tresti. Tresenje povzroči toploto, ki segreje telo. Krčijo se tudi krvne žile, tako da iz sredice pride manj krvi v kožo, manjša je izguba toplote. Ko telo zazna, da je vse hladnejše, se tudi dlake na koži pokončajo. Pri sesalcih z veliko dlake ta ujame zrak, ki deluje kot plast izolacije. Pri ljudeh, ker nam ostane le malo dlake, se le-ta izraža le kot goščava koža in ne pomaga kaj dosti pri segrevanju notranjega telesa.
Vročina se pojavi, ko telo v bistvu spremeni tisto, kar misli, da bi morala biti osnovna temperatura. Nenadoma želi, da bi bilo telo bolj vroče, kot bi bilo običajno, običajno zato, da bi poskušal pregnati neke vrste sovražnega napadalca. Še vedno veljajo običajne reakcije: drgetanje, zmanjšan pretok krvi itd., Zdaj pa dvigne temperaturo precej nad tisto, na kateri naj bi delovala.