Temna satira je oblika satire, ki vključuje teme in ideje, ki veljajo za temne ali morbidne, in ki te ideje pogosto uporablja za raziskovanje zapletenih ali moralno dvoumnih vprašanj. Po osnovni strukturi ali namenu je to podobno kot katera koli druga oblika satire, v kateri se humor uporablja v ironične namene, da se izrazi o določeni ideji ali praksi. Temna satira pa uporablja temen humor, ki ni nujno smešen, ampak da uporablja humor kot način za izravnavo groze ali neprijetnosti. Esej Skromen predlog Jonathana Swifta je mogoče razumeti kot tovrstno satiro, saj predlaga kanibalizem kot rešitev za pomanjkanje hrane za revne.
Podobno kot druge oblike satire je tudi temna satira uporaba humorja, čeprav v tem primeru temnega humorja, za pomoč pri posredovanju določenega sporočila ali kritike. Nekdo bi lahko na primer uporabil satiro, da bi opozoril na pomanjkljivosti v določenem političnem sistemu, kot je šala, ki satirira neučinkovit politični proces, tako da ga enači z ljudmi, ki poskušajo preprečiti potonitev čolna z vrtanjem lukenj v čoln. V temni satiri pa so podobe in ideje, predstavljene za poudarjanje, pogosto temnejše in mračnejšega tona.
To je na nek način podobno črnemu humorju, v katerem se naredi šala, ki ni sama po sebi smešna, ampak osvetliti nekaj grozljivega. V temni satiri bi lahko brezobzirnega političnega voditelja satirizirali z uporabo veliko temnejših in neprijetnih metafor. Roman Breta Eastona Ellisa American Psycho je primer tega sloga satire, v katerem se presežek in pohlep ameriške poslovne kulture iz osemdesetih satirizira z nasiljem in samozadovoljstvom glavnega junaka. Sebičnost in nečlovečnost sta v knjigi prikazana prek glavnega junaka, ki je serijski morilec, ki dela na Wall Streetu, in kako drugi liki komunicirajo z njim.
Skromen predlog Jonathana Swifta je morda najbolj znano delo temne satire. V tem delu iz leta 1729 Swift predlaga rešitev za revne in lačne državljane Irske, v kateri svoje otroke prodajajo kot meso bogatim Angležem. To je seveda grozljiva in odvratna perspektiva, tovrstna satira pa naj bi bralca odvrnila od same ideje. V tem trenutku gnusa pa naj bi bralec razumel, da je predlog mišljen kot komentar apatije bogatih do revnih in obupanih ukrepov, ki jih ljudje lahko sprejmejo za preživetje.