Tehnologija dinamičnega video pomnilnika je metoda izvajanja aktivnega časovnega skaliranja video pomnilnika, da se zagotovi najučinkovitejša možna grafična zmogljivost. Najpogosteje obravnavan slog računalniškega pomnilnika je generični pomnilnik z naključnim dostopom (RAM), ki se nanaša na čipe na matični plošči računalnika, ki se uporabljajo za shranjevanje aktivnih programov in informacij, medtem ko računalnik deluje. Čeprav je to najpogostejša uporaba izraza, imajo računalniki poleg pomnilnika RAM še druge pomnilniške podmnožice. Tehnologija dinamičnega video pomnilnika je ena vrsta pomembne podmnožice ali RAM-a, znanega kot video pomnilnik, ki shranjuje grafične slikovne informacije za igre in druge grafične aplikacije.
V običajnih računalniških sistemih sta RAM na matični plošči in video pomnilnik, shranjen na grafični kartici računalnika, dva ločena in izolirana podsistema. Z drugimi besedami, ena vrsta pomnilnika si ne more »izposoditi« razpoložljivega prostora za shranjevanje od druge; niso zamenljivi. Čeprav to zmanjša obremenitev operacijskega sistema – ki bo vedno vedel, koliko pomnilnika RAM in video pomnilnika je na voljo v danem trenutku – lahko upočasni delovanje, ko program zahteva več video pomnilnika, kot ga sistem skupaj podpira.
Tehnologija dinamičnega video pomnilnika odpravi to omejitev tako, da zabriše mejo med RAM-om in video pomnilnikom. V sistemu, ki uporablja tehnologijo dinamičnega video pomnilnika, se lahko računalnik odloči za prerazporeditev dela sistemskega pomnilnika RAM za uporabo videa. To premaga ovire, ki jih predstavljajo grafično intenzivni programi in igre, kar omogoča računalniku, da ima pripravljeno rezervo dodatnega video pomnilnika za nepričakovane situacije. Ko mine potreba po dodatnem video pomnilniku, tehnologija dinamičnega video pomnilnika preprosto prerazporedi pomnilnik nazaj v RAM in tako vrne vire strojne opreme računalnika na privzete vrednosti.
Razdelitev dodeljevanja video informacij med izvirnim video pomnilnikom in RAM-om lahko prepreči, da bi sistem deloval tako učinkovito, kot da bi se vse informacije lahko prilegale izključno v video pomnilnik. Procesor v računalniku se mora bolj potruditi, da si zapomni, kateri podsistem pomnilnika vsebuje določen del informacij. To poveča obremenitev sistema, kar prispeva k možnemu zamiku v obdobjih intenzivne obremenitve strojne opreme.
Količina RAM-a, ki je namenjena uporabi kot potencialni video pomnilnik, se lahko spremeni v BIOS-u računalnika. To omogoča končnemu uporabniku, da se odloči, koliko RAM-a je pripravljen “žrtvovati” v zameno za dodatno video zmogljivost. Onemogočanje tehnologije dinamičnega video pomnilnika je le stvar nastavitve količine dovoljenega RAM-a na nič.