Tehnologija 4G je četrta generacija brezžične tehnologije, ki je na voljo pri ponudnikih mobilnih storitev. Ta tehnologija, včasih imenovana tudi “ultra mobilna širokopasovna povezava”, je zasnovana tako, da zagotavlja večje hitrosti prenosa podatkov in varnejše povezave. Različne brezžične naprave lahko izkoristijo tehnologijo 4G, vključno s telefoni in tabličnimi računalniki. Vendar pa obstaja nekaj polemik glede uporabe »4G«, saj nekateri zgodnji uporabniki niso izpolnjevali zahtev tehnološkega standarda.
Namen 4G
Ultra mobilna širokopasovna povezava se nanaša na hitrejše hitrosti prenosa podatkov, ki so na voljo v brezžičnem omrežju. Tehnologija 4G lahko zagotavlja hitrosti prenosa podatkov med 100 megabiti na sekundo (Mbps) in enim gigabitom na sekundo (Gbps). Za primerjavo, omrežja 3G ali tretje generacije ponujajo hitrosti prenosa podatkov v povprečju okoli 200 kilobitov na sekundo (kbps), kar je bistveno počasneje od tistih, ki jih omogoča tehnologija 4G.
Omrežne povezave na 4G so lahko tudi natančnejše med potovanjem, ko se lokacije uporabnikov in stolpov stalno spreminjajo. Na primer, ko se uporabnik potuje v avtomobilu in se podatkovni signali prenašajo med stolpi, kar 4G obravnava učinkoviteje kot prejšnje tehnologije. Ta hitrejša in natančnejša povezava lahko omogoči prenos večjih paketov podatkov kot omrežja 3G. Uporabniki lahko dostopajo do aplikacij, ki vsebujejo vedno več informacij, kot so televizijski signali visoke ločljivosti (HD) in video klepet v realnem času.
Naprave, ki uporabljajo 4G
Brezžična storitev 4G lahko uporablja modeme, mobilne telefone in druge naprave, kot so prenosni računalniki. Mobilne dostopne točke ponujajo brezžične povezave za več naprav, vključno z računalniki, tablicami in ročnimi igralnimi sistemi; s tehnologijo 4G lahko uporabniki hkrati prenašajo in uporabljajo velike aplikacije na vsaki napravi. 4G “netbook” ali tablična naprava bi lahko delovala podobno kot prenosni računalnik, vendar z manjšim pomnilnikom in manj pogonov, kar ponuja takojšen dostop do interneta in spletno komunikacijo v realnem času.
Polemika o standardu
Razvijalci so vzpostavili določene standarde za visoko zmogljive zmogljivosti tehnologije 4G, v skladu s tistimi, ki jih narekuje Mednarodna telekomunikacijska zveza – sektor radijskih komunikacij (ITU-R). Medtem ko podjetja v začetku 21. stoletja še niso dosegla standardov, potrebnih za tehnologijo 4G, so nekatera začela uporabljati »4G« za opisovanje svojih omrežij. To je bilo sprva nezaupljivo, vendar je bilo na koncu dovoljeno, dokler bi uporabljena tehnologija verjetno utrla pot resnični zmogljivosti 4G. Novi sistemi, kot sta mobilni WiMax in Long Term Evolution (LTE), so bili imenovani “4G”, čeprav niso dosegli meril uspešnosti, ki jih določajo standardi ITU-R.
Razvoj brezžičnih tehnologij
Prva generacija razpoložljive brezžične tehnologije, 1G, se nanaša na analogni signal, ki so ga uporabljali mobilni stolpi v 1980. letih prejšnjega stoletja. Tehnologija 2G je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nadgradila analogni signal v digitalni in ljudem omogočila pošiljanje besedilnih sporočil po omrežju. Tehnologija 1990G je v zgodnjih 3-ih uporabljala elektromagnetne valovne dolžine za oddajanje brezžičnega širokopasovnega signala, ki je uporabnikom omogočil dostop do interneta in prenos aplikacij z uporabo ročnih mobilnih naprav. Tehnologija 2000G dodatno nadgrajuje ta omrežja s hitrejšim časom prenosa informacij, večjo varnostjo in večjo zmožnostjo izmenjave informacij.