Tehnologija 3G je standard storitev mobilne telefonije, ki ga je Mednarodna telekomunikacijska zveza prvič odobrila leta 1999. Izraz 3G pomeni tretjo generacijo, saj ta raven tehnologije sledi dvema prejšnjima mobilnima telekomunikacijskima standardoma, 1G in 2G. 1G je bila analogna tehnologija, ki se je uporabljala predvsem v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, medtem ko je bila 1980G, ki se je uporabljala predvsem v devetdesetih, digitalna, vendar je omogočala le glasovno in omejeno podatkovno funkcionalnost. Poznan tudi kot International Mobile Telecommunications-2 ali IMT-1990, 2000G ponuja številne prednosti pred temi prejšnjimi ponovitvami.
Ena od prednosti uporabe tehnologije 3G je njena zmožnost, da uporabnikom omogoči dostop do glasovnih in podatkovnih funkcij hkrati. Poleg podpore tradicionalnih brezžičnih telefonskih klicev in besedilnih sporočil so podprte tudi spletne aplikacije, kot so pretočni video, e-pošta in videokonference. Telefoni, zasnovani za delo s 3G, splošno znani kot pametni telefoni, se lahko uporabljajo tudi za brskanje po internetu in prenos podatkovnih datotek. To uporabnikom omogoča veliko več svobode pri opravljanju nalog, opravljanju dela in dostopu do informacij, ko so mobilni.
Druga prednost tehnologije 3G je hitrejši prenos podatkov. Zaradi uporabe večje pasovne širine in višjih hitrosti prenosa je prenos podatkov veliko hitrejši kot pri telefonih 1G ali 2G. Potencialna hitrost pri 3G je približno dva do tri Mbps; v primerjavi z največjo hitrostjo 2G 144 Kbps je to znatno povečanje.
Dodatne varnostne funkcije so še ena prednost tehnologije 3G. Šifriranje podatkov, ki se prenašajo, je močnejše in robustnejše kot pri starejši tehnologiji 2G z uporabo algoritmov, kot sta Kasumi in Advanced Encryption Standard ali AES. Oprema lahko tudi potrdi, da dostopa do pravilnega omrežja. Uporabniki se lahko odločijo tudi za vključitev povezave VPN, da dodajo še več varnosti za podatke, ki jih prenašajo.
Da bi ponudili tehnologijo 3G, so morali brezžični operaterji nadgraditi svojo infrastrukturo, da bi omogočili večjo pasovno širino, ki jo zahteva. Nekateri operaterji so morali razširiti zmogljivosti obstoječih omrežij in opreme, drugi pa so morali zgraditi nova. Na nekaterih območjih je bilo treba licencirati nove radijske frekvence za prenos signala. Zaradi stroškov, povezanih z vsemi temi nadgradnjami, je bila uvedba 3G ponekod odložena. Prva država, ki je razvila zmogljivost in uvedla 3G, je bila Japonska leta 2001, v naslednjih nekaj letih pa so ji sledile druge države po vsem svetu.