Telekomunikacijska tarifa je dokument, ki ga mora ponudnik komunikacij vložiti pri regulativnem organu na svojem območju delovanja. Ta dokument opisuje vrste storitev, ki jih bo prevoznik ponudil, skupaj s cenami, ki jih namerava zaračunati. Ta tarifa določa tudi pravice, ki jih bo podjetje podelilo svojim strankam, ter obveznosti obeh strani v kateri koli pogodbi.
Običajno morajo operaterji predložiti tarifo za telekomunikacije tako za državno ali pokrajinsko odobritev kot tudi za zvezno odobritev. Ti dokumenti se pregledajo in nimajo veljavnosti, dokler niso uradno potrjeni. Ta postopek pregleda pogosto vključuje javni prispevek. Kljub splošni telekomunikacijski tarifi z zvezno vlado se lahko tarifna pravila in predpisi močno razlikujejo od države do države, tudi za isto podjetje.
Te vrste tarif ne smemo zamenjevati z uvozno ali izvozno tarifo, ki je dodatna pristojbina, ki jo za blago, ki vstopa ali izstopa iz države, naloži vlada te države. Te vrste carin so namenjene ustvarjanju prihodkov za vlado ali preprečevanju uvoza določenega blaga. Čeprav lahko obstajajo tarife, ki so posebej namenjene telekomunikacijskemu blagu, je telekomunikacijska tarifa preprosto dokument, ki ga uporablja prevoznik, da izjavi, kaj bo zaračunal potrošniku za uporabo svojih izdelkov in storitev.
S prihodom številnih novih telekomunikacijskih podjetij so se začele tako imenovane tarifne vojne. To je še posebej priljubljen pojav v Indiji, kjer so cene mobilnih in podatkovnih storitev že izjemno nizke. Obstoječe vojne, skupaj s prilivom novih podjetij, so privedle do tega, da so nekatera podjetja skoraj vsak dan prepisovala svoje tarifne dokumente.
V tarifni vojni poskušajo podjetja obdržati največjo bazo strank, ki jih lahko, s ponudbo posebnih promocij ali cen. Nekateri primeri tega vključujejo pojav obračunavanja na sekundo namesto na minuto in znižanje stroškov gostovanja – ki se uporabljajo, ko se mobilna naprava uporablja zunaj območja pokritosti ponudnika. Zaračunavanje na sekundo lahko znatno zmanjša stroške v primerjavi s sistemom na minuto, saj bi – po starem sistemu – kakršna koli uporaba naprave, ne glede na to, kako kratka, povzročila enominutno zaračunavanje. Struktura obračunavanja na sekundo je pogosto bolj natančna in cenejša.
Večina vlad objavlja dokumente o telekomunikacijskih tarifah na svojih spletnih mestih v javni pregled. Po potrebi lahko dobite tudi tiskane izvode. Cilj zahtevanja od operaterjev, da predložijo telekomunikacijske tarifne načrte, je jasen seznam stroškov in predpisov v primeru spora.