Tajščina je jezik, ki se govori po vsej Tajski ter delih Kambodže in Laosa. Govori ga približno 50 milijonov ljudi po vsem svetu. Je del jezikovne skupine Tai, skupaj z jeziki, kot so Nung, Lao, Isan in Shan.
Primarno narečje, ki se govori na Tajskem, je znano kot standardna tajščina in ga govori več kot 20 milijonov ljudi. Isanski jezik na severu Tajske je prav tako tesno povezan s tajščino, čeprav je tehnično lasten jezik. Ima veliko podobnosti z laoškim jezikom, ki se govori v Laosu, ki je tudi poseben jezik. Čeprav je vsak od teh jezikov ločen, sta tudi vzajemno razumljiva zaradi velike podobnosti med njima – tako v besedišču kot v slovnici.
Tudi drugi jeziki v družini Tai uporabljajo besedo tajščina v svojem imenu, čeprav so različni jeziki in se običajno ne štejejo za narečja samega tajskega jezika. Severna tajščina je na primer jezik, ki se govori na severu Tajske in delih Laosa. Phu Thai je narečje laoškega ali isanskega jezika. Ker pa laoščina in tajščina obstajata v tako imenovanem narečnem kontinuumu – podobno kot pri kitajskih narečjih – sta običajno vzajemno razumljiva.
Tajščina je tonski jezik, ki govorcem netonalnih jezikov, kot je angleščina, precej oteži učenje. Tako kot v mandariščini se bo pomen besede razlikoval glede na ton in stresni vzorec, ki se uporablja pri izgovorjavi. Beseda suea, na primer, lahko pomeni ‘oblačila’, če ton popusti, ‘mat’, če je ton ves čas nizek, ali ‘tiger’, če se ton dvigne. Za govorce jezikov, v katerih se ton uporablja bolj kot način za nastavitev kadence svojemu govoru ali za izkazovanje vznemirjenja ali čustev, je lahko zelo težko prevzeti navade tonskega jezika.
Ta jezik ima pet tonov: naraščajoče, padajoče, nizke, srednje in visoke. Toni so zapisani po abecedi s kombinacijo začetnih in končnih soglasnikov ter notranjega samoglasnika; lahko se označijo tudi z eno od štirih različnih tonskih oznak. Besede so večinoma enozložne besede, ki so med seboj povezane, da prenesejo bolj zapletene pomene. Nekaterim učencem je to dobrodošlo olajšanje pri jezikih, kot sta angleščina ali nemščina, z različnimi besedami, ki so lahko zelo dolge.
Abeceda izhaja iz kmerske abecede starodavnega kmerskega cesarstva – in se še vedno uporablja v kmerskem jeziku Kambodže – in je nekoliko oblikovana po indijski sanskrtski abecedi. V tajski abecedi je 44 soglasnikov, od katerih ima vsaka lasten samoglasnik, in še 24 samoglasniških zvokov, ki so napisani z diakritičnimi znaki.