Znanost o genetiki, ki preučuje posamezne gene same in kako vplivajo na telo, opredeljuje sintenijo kot pojav, ko se dva ali več genov nahajata v istem kromosomu, ki si ga delijo različne vrste. Genomska znanost, ki v kontekst vzame vse gene in njihove medsebojne odnose, nadalje opredeljuje koncept kot skupni geni, ki imajo poseben vrstni red. Na primer, če ima vrsta A gene 1, 2, 3, 4 in 5, medtem ko ima vrsta B gene 1, 2, 5, 3 in 4, se pravi, da imata obe vrsti »sintenske gene«, glede na to, da sta gena 1 in 2 sta razporejena v enakem vrstnem redu. Glavna točka koncepta sintenije je odkrivanje genetske zgodovine in sorodnosti vrst med seboj.
Etimologijo besede »synteny« je mogoče zaslediti iz dveh grških besed: »syn«, kar pomeni »skupaj« in »tainia«, kar pomeni »pas«. V kombinaciji se besede prevedejo kot »na istem traku«. Ena prvih študij o sinteniji genov je bilo opazovanje bakterij z več kromosomi, kot sta seva “rhodobacter sphaeroides” in “burkholderia cepacia”, pri katerih so nekateri kromosomi vsebovali iste gene. Študije o sintenskih genih so se razširile, ko je bilo zaporedje genoma vrste sadne muhe “drosophila melanogaster” v celoti dekodirano leta 2000. Kmalu zatem so bile dekodirane sekvence genoma 11 drugih vrst sadnih muh, kar je genetikom in genomistom omogočilo primerjalne analize genomov muh.
Številni znanstveniki opozarjajo na teorijo evolucije kot na vzrok sintenije. Predpostavka je, da je na začetku genom določene vrste urejen na določen način, ko pa se naslednje generacije in različne vrste proizvajajo skozi tisoče ali milijone let, postane zaporedje genoma nekoliko pomešano. Te majhne razlike naj bi se dogajale zelo počasi, med vsakim pojavom pa je približno 200,000 let intervala
Za evolucijske teoretike bi sintenija lahko bila implikacija enega in skupnega prednika, glede na to, da ima veliko živali velik odstotek podobnih sintenskih zaporedij. Dejansko je več študij pokazalo, da je približno 90 % tako človeškega kot mišjega genoma urejenih podobno. Drugi znanstveniki pa pravijo, da sintenija ni nujno dokaz za teorijo evolucije in enega samega prednika, ampak le ponazarja, da gredo vrste skozi procese prilagajanja namesto evolucije. Koncept tudi kaže, da so vsa živa bitja, vključno s floro, ustvarjena z “inteligentnim dizajnom” z uporabo podobnih materialov, ki so sestavljeni drugače.