Svetovni komunizem je teoretično končno stanje marksistične filozofije. Predstavlja utopično družbo, v kateri vsak človek prispeva k širši skupnosti v skladu s svojimi zmožnostmi in prejme od skupnosti nazaj v skladu s svojimi potrebami. Svetovni komunizem predpostavlja naravni konec vseh nacionalnih entitet, ki jih nadomesti globalna družba, ki temelji na skupni lastnini, skupnem delu in skupnih virih.
Razumevanje marksistične teorije je predpogoj za razumevanje svetovnega komunizma. Marksistična teorija je v svojem temelju materialistična in politična misel filozofa in avtorja Karla Marxa. Verjel je, da je materija vse, kar obstaja, razredne razlike so samovoljne in zatiralske ter da je neizogiben konec političnega delovanja izkoreninjenje razrednih razlik s skupnim lastništvom vsega premoženja.
Iz marksistične teorije izhajajo številne različne miselne šole. Svetovni komunizem je bil opredeljen predvsem z delovanjem Zveze sovjetskih socialističnih republik (ZSSR), ki je bila utemeljena na marksističnih načelih. S podporo ZSSR, zlasti v 1920-ih in 1930-ih, je koncept Kominterne ali svetovnega širjenja komunistične filozofije utelešil svetovni komunizem.
Večina demokratičnih narodov je nasprotovala širjenju koncepta svetovnega komunizma. Zlasti poziv komunističnih narodov k revoluciji, v kateri bi komunizem nadomestil vse druge ideologije, je bil za te narode nesprejemljiv. Medtem ko so mnogi komunistični narodi govorili z idejo Kominterne ali svetovnega komunizma, so še naprej ščitili pravice in interese posameznikov svojih posameznih držav.
Kljub nasprotovanju, ki ga je sprožila, je bila teorija globalne revolucije nujen predpogoj za dosego svetovnega komunizma. Ta koncept je predpostavljal, da bi uresničevanje razvoja komunizma v vseh narodih in končno izkoreninjenje narodov kot entitet zahtevalo vsiljevanje komunizma nejevoljnim udeležencem. Svetovni revoluciji naj bi sledil čas tranzicije, v katerem so nekdanje demokratične ali kapitalistične države sprejele komunistično vlado. Temu prehodnemu obdobju bi sledila utopična vizija svetovnega komunizma.
Tudi med komunisti so se povečale razlike glede tega, kako bo potekal ta tristopenjski proces revolucije, tranzicije in končnega stanja. Nekateri verjamejo, da bi se to zgodilo organsko in hitro. Drugi, kot je VI Lenin, so sčasoma verjeli, da bo to trajalo dlje časa. V tem dolgem procesu je rast svetovnega komunizma začela izgubljati moč.