Izraz »Weltliteratur« ali svetovna literatura je leta 1827 skoval nemški romanopisec in pesnik Johan Wolfgang von Goethe. Uporabil ga je za opis tega, kar se je v tistem času zdelo kot povečanje dostopnosti literature iz drugih držav po svetu. Dostop do tako raznolikih del je sčasoma povzročil nastanek oddelkov za primerjalno književnost na univerzah po vsej ZDA in Evropi. Svetovna književnost vključuje literarna dela katere koli države s pisnim jezikom. Vključuje tudi objave starodavnih besedil iz tako raznolikih kultur, kot so tiste Aztekov in Sumercev.
Primerjalna književnost vključuje študij književnosti vsaj dveh različnih jezikovnih kulturnih ali narodnih skupin. Večina strokovnjakov za primerjalno književnost, včasih imenovanih komparatisti, tekoče govori več jezikov. Na splošno oddelki za primerjalno književnost zahtevajo, da študenti tekoče govorijo vsaj dva jezika, ki nista njihova.
Sprva se je študij primerjalne književnosti osredotočil na dela ZDA in zahodne Evrope. Kasneje se je razširil na japonsko, kitajsko in arabsko literaturo, pa tudi na druge svetovne jezike. Svetovna književnost se zdaj preučuje skupaj s svetovnim filmom in primerja z drugimi žanri, kot sta glasba in slikarstvo. Komparatisti še vedno razpravljajo o tem, kakšen bi moral biti obseg in smer študija primerjalne književnosti.
Številni založniki zdaj tiskajo in posodabljajo antologije svetovne književnosti. Ljudski epovi z vsega sveta, za katere se je prej mislilo, da so izgubljeni, so zdaj na voljo za branje in študij. Besedila vključujejo Ramayano, sanskrtski ep iz Indije; Liyana, iz Afrike; in Ep o Gilgamešu iz Mezopotamije, ki je najstarejši znani ep na svetu.
Svetovna književnost še naprej vzbuja navdušenje tako v akademskem svetu kot tudi med splošno bralsko populacijo. Nekateri znanstveniki menijo, da dostopnost ustrezno predstavljene svetovne literature ustvarja novo prizorišče vpogleda, znanja in učenja. Ima možnost generiranja vznemirljivih idej in znanja med ustvarjajočo in sprejemajočo kulturo. Lahko vodi tudi do inovativne in medkulturne literature s skupnimi temami.
Nekateri menijo, da je bila Goethejeva ocena koncepta svetovne književnosti deloma pravilna. Morda je nastala zaradi nenadne razpoložljivosti novih knjig iz drugih delov sveta. Da se je koncept ohranil in še naprej raste, pa pripisujejo tudi številnim univerzam in znanstvenikom po vsem svetu, ki jih ta koncept zanima, pa tudi številnim ljubiteljem literature.